Veselje ima terapevtsko funkcijo. Človeka notranje ozdravlja. | (foto: Mi Pham / unsplash)
Veselje je položeno na dno vaše duše.
Sol in luč Tadej Sadar
"Lahko se odločite za življenjsko radost ali pa za tarnanje. Odločitev ne bo izbrisala težav, toda zaznali boste luč tudi ko bo tema."
Knjižica Veseli se življenja (založba Ognjišče) je zbirka kratkih in preprostih misli, ki pa so bogate po vsebini. „Želim vam, da se vas dotakne veselje...," je zapisal njen avtor, pater Anselm Grün. Predstavili smo jo v oddaji Sol in luč.
„Veselje je izraz izpolnjenega življenja," meni grški filozof Aristotel. Močno veselje občuti človek, ki uresničuje svoje sposobnosti in njegovih dejavnosti ne preprečujejo notranje ali zunanje ovire. Komur uspe oblikovati lastno življenje in je ustvarjalen, občuti od tem tudi dovolj veselja. Veselje je za Aristotela tista energija ki človeka žene in ga poživlja. Veselje je zdravilna in poživljajoča moč. Vzpodbuja našo živost in nas žene k delovanju, ki je poživljajoče tudi za druge. Če kdo samo zagrizeno dela, pri tem ne bo občutil nobenega veselja; kdor pa se dela lotil z notranjim veseljem, pa bo izžareval življenjsko radost.
Lahko se odločite za življenjsko radost ali pa za tarnanje. Odločitev ne bo izbrisala težav, toda zaznali boste luč tudi ko bo tema.
Veselje ima terapevtsko funkcijo. Človeka notranje ozdravlja, podari mu živost in radost do življenja. Vodi ga iz osame, v katero ga je potisnil utesnjujoči strah - in ga pripelje do sodelovanja z ljudmi.
Grki poznajo za življenje dve besedi „bios" in „zoe". Bios pomeni zunanje, vidno življenje živali in rastlin, pa tudi človeka. To je oznaka za življenje, ki diha, raste, ki se giblje in se razvija. Zoe pa jim predstavlja to, kar označujemo kot kvaliteto bivanja, pomeni lahko tudi življenjsko moč.
MORDA VAS ZANIMA TUDI: »Sproščenost doseže le tisti, ki se je sposoben osvoboditi lastnega jaza. Naš jaz se vmešava v vse, kar počnemo. Jaz nikoli ne najde miru. Vedno hoče blesteti, vedno določati...
Življenje in veselje sta tesno povezana. V tem smislu je Aristotel tudi definiral veselje, saj je zanj „izraz izpolnjenega življenja". Če resnično živim v polnosti, občutim tudi veselje. Potem ne potrebujem nobenih vzpodbud, naj se življenja veselim. Veselje je izraz polnosti življenja.
Na dnu naše duše žubori izvir veselja in življenja. Toda pogosto smo odtrgani od tega izvira, zato nam grozi, da bo usahnil. Tako šibak je, da ne prodre več do naše zavesti. Zdi se da so ga zadušili številni problemi in skrbi, jeza in žalost. Vsa ta jeza in nezadovoljstvo nas oddaljujejo od izvira, ki je skrit pod njimi, zato ga niti ne čutimo več.
