Če se primerjate z drugimi, se boste vedno počutili manjvredne

Oddaje | 08.09.2020, 17:15 Tadej Sadar

Anselm Grün: "Zgrešitev cilja pomeni ne živeti svojega lastnega življenja, živeti mimo sebe!"

Na praznični dan smo v oddaji Sol in luč odrinili na globoko in se ob besedah slovitega pisatelja in meniha, patra Anselma Grüna naslonili na moč molitve. »To je duhovnost, ki ne gre mimo ljudi, ampak pomaga k resničnemu srečanju z lastno dušo.« Tako avtor v predgovoru knjige, ki nagovarja ljudi, ki hrepenijo po duhovni izkušnji. V posnetku lahko slišite tudi nekaj odlomkov iz intervjuja, ki smo ga z njim posneli lani.

V molitvi spoznamo sebe.

»Ne bi se smeli primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.«

To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe in najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?

»Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo.«

Slaba vest nas neprestano obtožuje.

»Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti. Ni se mi treba ves čas obtoževati. So ljudje, ki so sicer sposobni odpustiti drugim, niso pa sposobni odpustiti samim sebi. In tedaj je vera pomembna pomoč: lahko odpustim samemu sebi, ker vem, da mi Bog ničesar ne očita, Bog me sprejema brezpogojno. Beseda »greh« zveni mnogim ljudem danes tuje, greh ne pomeni nujno, da prekršim zapovedi, hebrejska beseda za greh pomeni zgrešitev cilja. Neki cerkveni oče pravi, da zgrešitev cilja pomeni, da ne živim svojega lastnega življenja, da živim mimo sebe. In tedaj postane življenje neskladno, človek postane nezadovoljen in se boji tišine, kajti v tišini bi se lahko pojavil občutek, da z mojim življenjem nekaj ni v redu.«

Odlomki iz intervjuja in iz knjige z naslovom Molitev in samospoznavanje, ki je izšla pri Slomškovi založbi.

PRISLUHNITE TUDI: "Zakaj zlo, če Bog obstaja?" Zakon gravitacije, ki pogojuje naš obstoj, je nekaj zelo dobrega. Toda če skočite skozi okno, umrete. Krhkost je kot neizbežna druga stran lepote človeštva.

PREBERITE TUDI: "Sproščenost doseže le tisti, ki se je sposoben osvoboditi lastnega jaza. Naš jaz se vmešava v vse, kar počnemo. Jaz nikoli ne najde miru. Vedno hoče blesteti, vedno določati, vedno imeti vse. Zato je trdo delo, da na svoj jaz vedno znova 'pozabimo'."