Procesija, Brezje | (foto: foto: Rok Mihevc)
Kako je Marija spreobrnila Nobelovega nagrajenca?
Oddaje Tadej Sadar
Razložiti bistvo praznika Brezmadežno spočetje Device Marije spada med eno najtežjih nalog za vsakega teologa. Gre za napetost med (izvirnim) grehom in svetostjo.
Naslov prispevka je navdihnil odlomek, ki smo ga prebrali tudi v oddaji Sol in luč. Gre za del zgodbe dr. Alexisa Carrela, ki jo je popisal v knjigi »Potovanje v Lurd«.
Izvirni greh je greh Adama in Eve, je tista tako spotakljiva reč, ki jo težko razumemo, ko malo bitjece prinesemo h krstu, da bi ta greh izmili. Nikakor ne moremo razumeti, kaj je storil nedolžni dojenček, da je zaznamovan z grehom. To izredno slikovito opiše škof Turnšek: »Izvirni greh si lahko predstavljamo tako, kot da je nekdo ugasnil luč in smo vsi v temi in ker luči ni, se v temo rodijo tudi vsi naslednji rodovi. Tako smo vsi rojeni v svet, ki ni takšen, kot si ga je zamislil Bog, ki ga je ustvaril.«
Hoditi mimo Boga pomeni izgubljati smisel.
Marija, ki ima ob današnjem prazniku tudi ime Brezmadežna, je bila obvarovana tega izvirnega greha. Težava, s katero se srečamo, je, ker na to gledamo skozi naše oči, z našim pojmovanjem poteka življenja. Duhovni svet namreč ne pozna sosledja, ne pozna preteklosti in prihodnosti. »Zaradi Sina svojega edina si brez madeža«, pravi pesem, ki potrjuje, da v večnosti prej in potem ne obstajata, pač pa samo zdaj, saj je bil Sin rojen nekaj desetletij po Marijinem rojstvu.
Apostol Pavel pravi: »Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. V ljubezni nas je vnaprej določil.« (Ef 1, 4 - 5) Vnaprej smo določeni in marsičesa obvarovani tudi mi, če je naša pot z Bogom, ki je vnaprej določil našo pot. Seveda imamo svobodno voljo in lahko izberemo svojo pot, pot ki ne bo vsebovala našega DA Bogu, ampak tudi ne. Zaradi tega nas ne bo kaznoval, lahko smo brez skrbi, skrbi pa nas lahko nekaj drugega: hoditi mimo Boga, pomeni izgubljati smisel. Dovolj je, da se ozremo naokoli. Veliko ljudi danes s prezirom in ponosom izgovarja svoj ne Gospodu in prav tako veliko jih išče smisel življenja. Pater Groeschel, ki je deloval v revni četrti južnega Bronxa v New Yorku, takole piše v svoji knjigi Vstani iz teme... "V ranjenem svetu, ki ga zaznamuje skrivnost izvirnega greha človeštva, življenje ne more biti vedno le lepo, lahko pa je napolnjeno s smislom."
Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!
Dobra tri leta potem, ko je papež razglasil, da je bila Božja Mati obvarovana madeža izvirnega greha, se je Marija sama večkrat prikazala Bernardki v Lurdu. »Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje.« Verjeti v skrivnost Brezmadežne dobro opiše Nobelov nagrajenec za medicino Alexis Carrel, ki je po naključju spremljal bolnike v Lurd. Takrat ateist je svojem trdnem prepričanju, da gre za prevaro, zapisal: »Nesmiselno je govoriti o čudežih, kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel.« V njegovi oskrbi je bila tudi mlada umirajoča bolnica s tuberkuloznim vnetjem trebušne mrene. Ob prihodu v Lurd je Marie že umirala. Tako je bila slabotna, da je prepovedal kopel v zdravilni vodi, saj je bil prepričan, da bo umrla zaradi tega. V knjigi »Potovanje v Lurd« zapiše: »Zdelo se mi je, da sanjam: umirajoče dekle je pred mojimi očmi vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Vzel sem pero in kar na rokav svoje bele halje zapisal natančno uro: 2,40. »Ozdravljena sem!« je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. »Nemogoče, nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!« je zapisal dr. Carrel.
Pravi mali čudež je dojeti vso globino sporočila praznika Brezmadežne, še večji pa, ko ob misli na »nebeško Mamo« vztrepeta srce in ji brez dvomečih vprašanj razuma sledi k Očetu.
