Maturanti: To je čas, ko zajadrajo v življenje

Oddaje 17. 07. 2020, 22:20 Nataša Ličen

Tako je skoraj pesniško z besedami pospremil letošnje maturante, novim dogodivščinam naproti, Martin Zlobko, kaplan v Zavodu sv. Stanislava.

In, dodal: »Oni bodo krojili prihodnost Slovenije. Štiriletno spremljanje mladih v času srednješolskega izobraževanja prinese veliko. Po negotovih začetkih in morda celo strahu v očeh nekaterih, se po štirih letih iz deklet in fantov razvijejo v žene in može. Največji uspeh je iz otrok vzgojiti odgovorne odrasle v veri, zaupanju, znanju in odgovornosti.«

Kar dela človeka najbolj srečnega, so odnosi. In, prav to da škofijska.

Zala, Karolina in Anton, maturanti Škofijske klasične gimnazije: »Ob prejemu maturitetnih rezultatov smo zadovoljni, celo prijetno presenečeni. Lahko se bomo vpisali v želene študijske smeri. Specialna pedagogika, psihologija, arhitektura ali pravo, so naše smeri. Gimnazijska leta so bila zelo, zelo lepa. Pogrešala bom sošolce in utrip na škofijski. Se pa veselim tudi novih izzivov. Škofijska je šola, ki veliko da in smo hvaležni za vse prejeto v zadnjih letih. Še enkrat bi se odločili za to šolo. Vsekakor pozitivna izkušnja.«

Čas, da so lahko skupaj, je za mlade zelo dragocen. Mladostnik potrebuje sopotnika. Smo družba odnosov in na tem temelji vsakdan. Biti blizu drugemu.

Martin Zlobko, kaplan v Zavodu sv. Stanislava: »Podelitev maturitetnih spričeval je vedno posebno, na pol sklepno dejanje. Štiri leta smo rasli skupaj, pride pa čas, da gredo naprej. Da zajadrajo v življenje. Sem pa vedno znova vesel, ker se radi vračajo nazaj, kot animatorji, ali pa pridejo kar tako pozdraviti. Številne poti jih pripeljejo sem. To so vendarle štiri pomembna leta, ko se človek kuje, se smeji, joče, raste in je tolikšno lepše dejstvo, da se radi vrnejo in vprašajo, kako je kaj na gimnaziji ali v Dijaškem domu.«

Zala: »Pred kratkih sem gledala raziskavo o ljudeh, ki je trajala 75 let. In, ugotovili so, da kar dela človeka najbolj srečnega, so medsebojni odnosi. Mislim, da je prav to tisto, dobri medsebojni odnosi, kar da škofijska, ne samo na ravni sošolcev, ampak tudi na ravni profesorjev.«
Karolina: »Predvsem je pomembno, kakšno mesto in kakšno vrednost se pripisuje razredni skupnosti. To niso samo tvoji sošolci, s katerimi si deliš večino predmetov, ampak je razredna skupnost neke vrsta tvoja družina za štiri leta. Skupaj si delimo marsikaj, vanjo se vračamo in veš, da boš vedno dobil pomoč.«
Anton: »Marsikdo, ki škofijske ne pozna, je mnenja, da je to precej poklicno usmerjena gimnazija. Toda, res niti enkrat nisem dobil občutka, da bi nas kadarkoli kam usmerjali. Proste roke imamo pri izbiri. Sam sem konec drugega letnika začel resno razmišljati o svoji študijski poti.«

Počitnice?
»Prvotni načrt je bilo potovati po Evropi. Zaradi spremenjenih razmer pa se bom predal učenju programov, ki jih bom potreboval na Fakulteti. Priprave na študij torej«, pravi Anton. Karolina pa doda, da se trenutno prepuščajo razmeram in nimajo točno zgrajenih načrtov. Verjetno so v tem prva generacija maturantov brez jasnih načrtov za avgust in september. Zala pa upa, da bo lahko uresničila letovanje kot prostovoljka animatorka z otroki na Debelem Rtiču. Enotni pa so bili v načrtih za krajše izlete po Sloveniji. Zala še upa, da ji uspe izdelati tudi vozniški izpit.
Srečno mladi!