Od kruha do Camina, v istih čevljih?

Pozitiva | 09.07.2020, 17:50 Nataša Ličen

Krušna zgodba družine Blatnik je preživela marsikaj. Se kot kruh soočala z nepredvidljivim, se na vse to odzivala, skoraj ugasnila, a počasi in vztrajno, kot kvas ali bolj zdravo, kot droži, s postopnostjo vedno znova rasla in preživela. V goste smo povabili očeta in sina. Slednji je celo maraton pretekel ob kruhu.

Ljudem dati nekaj več, bolj zdravo.
»To je bilo moje in vodilo moje žene za vstop na samostojno podjetniško pot. Vseskozi smo iskreni v teh namenih, kljub vsemu, kar smo doživeli.« Tako je v oddaji »Via positiva« razlagal Tomaž Blatnik.

Premlad sem bil in moj arhetip bojevnika še ni bil razvit, drugače bi se gotovo postavil naproti tistim, ki so oškodovali mojo družino in bi branil naše dobro ime.

Tomaž Blatnik: »Marsikaj se je zgodilo in očitno se je moralo. Leta 1990 smo začeli s proizvodnjo kruha. Pekarno smo gradili postopoma, glavna nam je bila kakovost pekovskih izdelkov, kruh po postopkih droženja. Vmes se je zgodil stečaj, ni bilo lahko, tudi za naše otroke ne, ki so morali gledati vse to.«

Oče je moj vzornik in gledati ga v nemoči, ni bilo lahko.

Peter Blatnik: »Z očetom sva bila vedno prijatelja. Imel sem svoje hobije in interese, k družinskemu podjetju sem se pridružil zaradi svoje zvestobe družini, ob spoznanju, da je morda napočil čas, ko je prav, da vrnem družini, kar je vložila vame. Pri devetnajstih letih sem gledal očeta, resnega in nemočnega obsedeti za mizo, ne vedoč, zakaj se je zgodilo, kar se je. Oče je moj vzornik, navdih. In, gledati ga v nemoči, ni bilo lahko. Premlad sem bil, da bi zaščitil družino, takrat še nisem razvil zdravega arhetipa bojevnika, drugače bi se gotovo odzval in se postavil naproti tistim, ki so nas oškodovali in bi branil družinsko ime.«

Redkokdo od tistih, ki danes protestira, si ne zna predstavljati, kako je voditi. Kaj to zahteva in terja.

Neosnovano etiketiranje postaja nacionalni šport
Tomaž: »No, saj ne samo med Slovenci, tega je veliko po vsem svetu. Ne gre jim zameriti, saj tisti, ki imajo podobne izkušnje, ne komentirajo. Razen, če so osebno prizadeti. Večini, ki pa teh izkušenj s samostojnim podjetništvom ali pridobitniško dejavnostjo nima, in ne ve kako to zgleda, tudi ne more vedeti, ji gre zaradi neznanja morebitno komentiranje oprostiti. Vedno je treba pogledati še na drugo stran. Nima smisla nositi naprej zamer. Saj, ne vedo, kaj delajo.«

Peter: »Danes vem, da samo doktorat, formalna izobrazba, še nič ne pomeni. Ko se ekipi pridruži človek, so pomembne njegove vrednote, treba se je vprašati, če so podobne našim? Kakšne so njegove namere? Je človek, ki se bo ujel z nami, v širšem kulturnem pomenu. Naše so biti dober in delati dobro.«

Preživeli smo, ker skrbimo drug za drugega. Vodja je bil včasih tisti, ki je najbolj znal poskrbeti za druge. Pa danes? Vodje so tisti, ki znajo najbolj poskrbeti zase.

Veliko je bilo padcev, a verjamemo v našo zgodbo
Tomaž: »Rad imam življenje, ljudi. Dati naprej. Ob jubilejih se še posebej vprašamo, kaj prispevamo drugim. Vedno sem bil blizu hrane, glede na okolje, šef za hrano sem organiziral prehrano, sem pretipkaval jedilnike za vojsko. Zato o tej poti krušne zgodbe nisem veliko razmišljal. Peči kruh je vsakodnevno delo, od 12, tudi do 16 ur. Treba je delati, ali pa te ni. Veliko sem raziskoval tradicijo in običaje peke kruha, od obdelav, uporabe različnih žit in podobno. Imamo 200 različnih potic. Pri nas je bilo veliko vplivov, in vsi so se ohranili v kulinariki našega naroda. Slovenske žene so, posebej ob lakoti, vse to upoštevale in pokazale svojo inovativnost. V kruh so dodajale fižol, droban pesek, mivko recimo, tudi pepel, da so lahko nahranile običajno številne družine. Danes pa ugotavljamo, da je to, kar so počele, če drugo ne, zdravo.«

Peter: »Nuja, potreba, je mati inovativnosti in imunosti. Ustvarjati iz nič. Tudi sam sem se veliko ukvarjal s hrano. Bila so leta, ko kot sin krušne družine nisem jedel kruha. Se spomniš, ati?« »Ah, seveda«, je v smehu odgovoril Tomaž. »Od zunaj je prišel nekdo in nam govoril, kdo in kakšni smo. Ko sta starša spremenila odnos do svoje prehrane, se začela ukvarjati s športom, se je marsikaj spremenilo. Tudi sam sem se soočil s strahovi, ki so votli, res je, da povzročajo močna čustva, toda, ko se soočiš z njimi, spoznaš, da nimajo prave moči.«

Življenje, vsi ljudje, ki jih srečamo, nam pomagajo postati, kar v resnici smo. Nekaterim pa smo mi učitelji.

In, kakšen je slovenski kruh?
Tomaž: »Pridite na tržnico in preizkusite. Kruh trpi, zaradi zgodovine in grehov, ki so se in se še vedno iz določenih logov izvajajo nad narodom. Kruh, ki ga spečemo, nam pove, kdo smo. Ljudje prepoznajo dragocenost našega kruha. Hvaležni smo vsem, ki stojijo v vrsti zanj. Žena Anica pripravlja droži. Na njej je veliko, vse. Kruh nas uči tudi potrpežljivosti. Slovenci imamo veliko strokovnjakov, ki vedo, za kaj gre pri žitih in kruhu.«

Oba, oče in sin, sta z nekajletnim zamikom, prehodila Jakobovo pot, Camino. Tudi o tem sta spregovorila v oddaji.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora.