Počitnice so čas za »delati nič«

Svetovalnica | 09.07.2020, 12:29 Mirjam Judež

V studiu smo gostili družinskega terapevta dr. Tomaža Erzarja, s katerim smo govorili o vzgoji, počitnicah, kako izkoristiti ta dani skupni čas za dobre odnose, knjige in počitek. Ali gre vzgoja tudi na počitnice? »Malo pa že.«, je odgovoril hudomušno. Z njim se je pogovarjala Mateja Subotičanec.

Otroci bodo videli naše ravnanje in se obnašali podobno

»Številke okuženih s koronavirusom se spet povečujejo. Otroci se učijo iz našega ravnanja. Če mi ravnamo, kot da je vse brezveze, da se nam ne more nič zgoditi, se bodo tudi sami začeli tako obnašati. Če pa mi z drobno skrbjo, ko si umivamo roke, kakšno stvar razkužimo, ko pazimo, da je maska vedno pri roki, pokažemo, da nam je mar, bodo tudi otroci ravnali tako.«

Kako na otroke ne prenesti strahu pred negotovostjo, ki jo povzroča virus?

»Moramo se ustaviti najprej pri odraslih. Ali mi prestrežemo ta stres in negotovost? Smo mi zato do otrok bolj tečni ali virus celo izkoristimo, da nekaj otrokom naložimo in rečemo, da je to zaradi virusa? Ravnamo z dobronamernostjo do otrok ali izkoristimo celo zmedo za to, da potem še kaj na otroke preložimo in govorimo, kako so nehvaležni, neubogljivi? Delovati moramo kot en filter in pokazati, da sami zmoremo v negotovih razmerah ohraniti kompas prijetnega vzdušja v družini.«

Nekateri med nami celo ne verjamejo, da ta virus obstaja, verjamejo, da se nekdo želi le okoristiti.

»Ljudje so zelo frustrirani, tega se niti ne zavedajo. Tista rezerva, ki jo še imajo, je zelo majhna. To so mladi, brezposelni, taki, ki so bili nezadovoljni že prej in zdaj imajo razlog, da to nezadovoljstvo izražajo. Lažne novice krožijo, ker mi rabimo izgovore, da bi svojo frustracijo nekam odložili.«

Zaščita pred stisko, tesnobo, ki jo prinaša virus, je družina in če so odnosi v njej kolikor toliko uravnani, je človek zdrav.

»To je minulo delo in če smo že prej skrbeli za to, da se niso nabirale frustracije in zamere zlasti med staršema, pa tudi do otrok, če so večji (tam se tudi hitro naberejo stvari), potem bomo prišli čez to krizo še bolj povezani z izkušnjo, da tudi, ko je bilo težko, nam je šlo dobro – nam kot družini, ker smo si v oporo, ker se razumemo, se pogovarjamo. Kjer pa se je ustalil vzorec izogibanja, ko gre gospod v garažo, gospa pa odtava s prijateljicami ... To pa je znak, da je treba nekaj narediti. Ponavadi ni nič takega, prisoten je le mikrostrah, mikronapetost v odnosih, ki preprečuje, da bi mi z ženo, možem, otroki, sedeli na kavču in delali nič, počivali. Mogoče je ta pandemija priložnost, da vsak malo premisli, kaj prinese domov iz službe.«

V času počitnic je priložnost, da si pridemo »na čisto«

»Če se midva spomniva počitnic: to je najlepši del leta, tega se otrok veseli, načrtuje, sprašuje druge, kje so bili, kam grejo, to je čas brez obveznosti in zelo koristen je ta čas, ko ne delamo nič. To je zelo koristno za naše možgane, takrat si odpočijemo. Vsi ti dražljaji, ki jih sprejemajo otroci, ki imajo čez leto toliko obveznosti - to je velik del stresa, napetosti in konfliktov. To bo treba nekam dati. Počitnice so čas za »delati nič«, da si otroci odpočijejo, da se povežejo z vrstniki, s katerimi so imeli že prej dober stik, raziščejo še kaj novega, morda poiščejo kakšno novo družbo, se udeležijo kakšnega novega tečaja. Ko so spočiti, začnejo raziskovati, morda nas bodo prijetno presenetili. Jih pa obvarujmo tablice in zaslonov. To jih bo trenutno razbremenilo, dolgoročno pa ne. Pravi počitek je, da se odstraniš od teh virov dražljajev.«

Nekateri starši bi radi starši radi otroke na novo šolsko leto kar najbolje pripravili tudi med počitnicami

»Vsi vemo, da je v tem času digitalizacije in pametnih telefonov dobro, da otroci malo berejo, starši so nagnjeni k temu, da bi jih spodbudili h kakovostnemu preživljanju prostega časa, ampak prisila v tej smeri bo kontraproduktivna. Če pa se skupaj usedejo, kaj preberejo, debatirajo o kakšni knjigi, si izmislijo sami kakšno zgodbo, bo dosti boljše. Npr. Zgodbe iz Narnije smo mi brali po trikrat, štirikrat.«

Problem je naša drža. Ne smemo pristopiti, da bomo otroka na silo z nečim zaposlili, da ne gleda v ekran, ampak moramo sami pokazati, da nam je npr. vrtiček nekaj zanimivega in otroci bodo prišli zraven.

Ko otrok ostane doma, starši pa morajo v službo

»Če morajo starši v službo, otrok ne bi pustil samih, obrnil bi se na sorodnike. Pri otrocih to ne deluje tako, da pripravimo urnik in se ga bo otrok držal. Vsake toliko jih je treba poklicati, da preverimo, kako so, najbolje pa se je povezati s kakšnim sorodnikom.«

Za otroka je koristno delati nič, starši pa to kar težko gledamo

»Z zdravo pametjo moramo pristopiti k temu. To ne pomeni praznino polniti z neumnostmi ali ekranom. Eno malenkost ja, nobene škode ne bo, če pogledajo eno serijo, ampak starši moramo biti toliko v stiku z otrokom, da vidimo, kdaj to postane slaba navada. »Nič delati« je to, ko lahko svobodno razmišljaš o tem, kar te veseli. Toda če se »nič delati« razvleče vsak dan čez celo popoldne, tam bo pa treba nekaj spremeniti.«

Če smo že prej skrbeli za to, da se niso nabirale frustracije in zamere zlasti med staršema, pa tudi do otrok, bomo prišli čez to krizo še bolj povezani z izkušnjo, da tudi, ko je bilo težko, nam je šlo dobro.

Mnogo staršev ima doma kmetijo. Poleti je veliko dela. Kako vključiti otroke, da bi prostovoljno pomagali pri teh opravilih?

»Nimam izkušenj s tem, vem pa, da je veliko ljudi, ki bi pa radi delali. Veliko ljudi preživi dneve in dneve pred ekrani, fizična pomoč sorodnikom na deželi bi bila za nekatere družine prav prijetna sprememba v počitnicah. Seveda pa za tiste otroke, za katere je to dnevna skrb, da grejo v hlev, delajo ... Tam bi bil pa zelo previden. Ko vidijo taki otroci življenje na kmetiji, če to ne bo privlačno, nekaj zanimivega in izzivalnega, se bodo otroci odselili. Otrok bo z veseljem pomagal, če bo čutil, da bo razbremenil starše, da bo vrednoteno to njegovo delo, da mu povemo, kako je dober, ampak da mu povemo tudi, da to ni njegova dolžnost, njegova skrb, smo mu pa hvaležni za pomoč.«

Tudi v vrtičku se pozna 5 minut in možgani so vrtiček, ki ga je treba vsak dan malo obiskati.

Oglasila se je poslušalka Magda, ki pravi, da se je spomnila na avstrijsko šolo. Vsaka šola je imela vrt, otroci so se tam naučili marsikaj, ni bilo toliko igrišč, kot zdaj, morali so delati. Danes pa npr. po koncu osnovne šole ne prepoznajo peteršilja ... To sodi k splošni razgledanosti človeka, tega je premalo. Ne samo izleti, igrišča, počitnice. Treba jih je naučiti tudi delati. Pa ne pri 20-ih letih, takrat je prepozno.

»Pomembno se mi zdi, da je v tem eno veselje: v fizičnem delu, v obdelovanju vrtička. Starši moramo ustvariti to veselje in držo, da ni to kazen oz. dodatno breme. Otroci ne bodo znali tega povezati, da jim mi nekaj dobrega hočemo in jim bo čez 20 let koristilo. Šola bi morala vključiti veliko več praktičnih vsebin, ne samo golo podajanje informacij in vključevanje kognitivnega mišljenjskega dela, ker to je za otroka zelo obremenjujoče, hkrati pa je nekoristna poplava informacij, ki jih otrok nima z ničemer povezati, ker nima nobene izkušnje. Imeti izkušnjo praktičnega dela (vrt, delavnica, obdelava lesa ...), da je to nekaj koristnega, je dragoceno. Pomanjkanje tega nas zavede, da hočemo na silo otrokom ponuditi, kar bo koristno in otroci se uprejo, mi smo razočarani in tu je spet vir napetosti. Ali pa se trudimo njihov prazen čas zapolniti z umetno koristnimi stvarmi. Ko obupamo, je pa tu v skrajni sili še šport oz. manj kakovostni načini, kako jih zaposliti. Problem je naša drža. Ne smemo pristopiti, da bomo otroka na silo z nečim zaposlili, da ne gleda v ekran, ampak moramo sami pokazati, da nam je npr. vrtiček nekaj zanimivega in otroci bodo prišli zraven.«

Šolsko leto so nekateri končali s popravnimi izpiti. Naj učenci in starši to stisko še malo odložijo?

»Za nekaj časa je to treba odložiti. Vsi so poraženi, otroci in starši. Dobro je vzeti si malo časa, oceniti, ovrednotiti, da je vendarle bilo vloženega nekaj truda, pogovoriti se na sproščen način. Zelo preprost nasvet je, da je treba najprej premagati strah pred učenjem oz. predmetom. Poiskati vzrok, da se ta otrok med letom ni uspel toliko zbrati, da bi lahko z dvojko ali trojko prišel »skozi«. Verjetno se je nekaj nabiralo od začetka leta, od prejšnjega leta. Dobro se je pogovoriti, kje je težava. Je težava predmet, strah pred učenjem, premajhno zaupanje v lasten trud, da bo prinesel rezultat? Mogoče se ne znajo učiti, ker mislijo, da je sedenje za knjigo dovolj. Morda se bo treba usesti zraven. Strah pred nakopičeno snovjo je treba zmanjšati. Naši možgani so narejeni tako, da je bolje učiti se vsak dan 5 minut kot enkrat na teden 50 minut. Naredi eno stvar 5 minut s pozornostjo vsak dan. Če bi jo, bi imeli na koncu tedna dosti več veselja, da to naredimo še naslednji teden in ta snov bi se začela utrjevati. Tudi v vrtičku se pozna 5 minut in možgani so vrtiček, ki ga je treba vsak dan malo obiskati.«