Nadškof Zore: Jezus bi rad bil z nami pri vsakem padcu in vstajenju

Slovenija | 05.04.2020, 12:18 Marjana Debevec

Slovenski škofje in duhovniki so svete maše na današnjo cvetno nedeljo dopoldne obhajali v zaprtih cerkvah. Vernike so spodbudili, naj butarice, oljke in drugo zelenje blagoslovijo po svojih domovih. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore nas je v nagovoru, ki ga je kot vsako nedeljo prenašala TV Slovenija spodbudil, naj se odpravimo na pot srca k samemu sebi in svoji družini. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl pa je poudaril, da je Jezusovo trpljenje darilo za vsakega od nas.

Nadškof Stanislav Zore nam zagotavlja, da bi bil Jezus rad z nami v družinah, ko bomo molili, prebirali Sveto pismo, spremljali svete maše, blagoslovili velikonočne jedi in tudi pri velikonočnem zajtrku. »Jezus se ne bo ustavil tukaj. Povedal nam bo, da bi bil rad v srcu vsakega izmed nas, da bi skupaj z nami doživljal vse, kar doživljamo mi, veselje in strah, potrpežljivost in jezo, upanje in smrt. Povedal nam bo, da bi rad skupaj z nami v tem tednu njegovega trpljenja nosil naše križe, vstajal v naših padcih, brisal naše solze in doživljal naše sočutje in solidarnost. Povedal nam bo, da bi skupaj z nami rad vstopil v vstajenje.« Ob tem naj ne pozabimo tistih, ki skrbijo za bolne in za zajezitev pandemije, pa tudi vseh, ki so izgubili delo in jih skrbi za prihodnost. Kljub temu, da so cerkve zaprte lahko gradimo skupno občestvo, je zatrdil nadškof Zore, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v Jezusovem imenu, je po njegovi obljubi On sam sredi med njimi.

Nadškof Cvikl: Jezusovo trpljenje je darilo za vsakega od nas; škof Glavan: Na novo odkriti vrednost družine

Nadškof Alojzij Cvikl je zaželel, da bi v Jezusovem trpljenju in križu odkrili Božjo ljubezen, ki se sklanja k nam. »Božjo ljubezen, ki ljubi vsakega od nas. Vsak od nas je dragocen v Božjih očeh in Bog želi, da bi vsak od nas živel odrešeno, to pomeni polno življenje. Trpljenje Jezusa je torej darilo za vsakega od nas.«
Novomeški škof Andrej Glavan je pri maši dejal, da je veliki teden letos primerljiv velikemu tednu, kot so ga ljudje doživljali v taboriščih ali zaporih.
»Preživljamo težko obdobje epidemije, dramatične dneve, ki že temeljito spreminjajo naše življenje. A po drugi strani zaprti v družinskih krogih lahko ponovno odkrijemo vrednost družine. Papež Frančišek pravi, da je to tudi primeren čas, da se vrnemo k Bogu.«

Škof Štumpf: Spreobrnjenje od greha je prvo cepivo tudi proti kornavirusu

Na preizkušnjo, v kateri smo se znašli zaradi pandemije je spomnil tudi murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je na cvetno nedeljo spregovoril o volji, svobodi in pogubnosti greha. Pojasnil je, da so stiske med nami kot opozorilo in svarilo, njihov izvor pa je v grehu. Zato koronavirusa, po besedah škofa ne bomo premagali, z izdelavo cepiva, ampak z bojem proti grehu.
»Jezus je bil povzdignjene na križ po volji nebeškega Očeta in po svoji volji, da bi strl satana, ki je izvor vsakega greha. Jezusova svoboda je v njegovi smrti na križu. Vsi blagoslovi nam prihajajo od križa. Brez križa ni nobenega upanja. Jezus je na križu sprožil proces našega spreobrnjenja od greha in s tem naše rešitve od vseh stisk, ki jih povzroča greh – tudi od te, sedanje stiske,« je dejal škof. V nadaljevanju pa dodal, da je spreobrnjenje od greha prvo cepivo tudi proti korona virusu. »Če bo do spreobrnjenja prišlo, bomo tudi z novim cepivom lahko izkoreninili ta novi virus. Če do spreobrnjenja ne pride, tudi novo cepivo ne bo učinkovito – zato ker ga bomo uporabljali po načelu greha: to cepivo je samo zame, zate pa ni.«
Škof Štumpf je še dejal, da je svetost svetnikov prav v tem, da se borijo proti grehu, ki ga občutijo kot zlo.

CELOTEN NAGOVOR LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. »Množice gredo, gredo, s cvetjem in palmami Odrešeniku naproti.« Tako poje pesem za cvetno nedeljo, ki skuša ponazoriti dogajanje Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Vsako leto smo cvetno nedeljo doživljali z blagoslovom zelenja, kateremu smo prinesli butare, drugje begance, pa presmece, lubenske potice, palmove veje in tudi čisto preproste oljčne vejice. Pravo razkošje zelenja in barv – vse zaradi tega, da bi bil praznik bolj prazničen in da bi se veselje srca kazalo tudi navzven.
Zaradi epidemije koronavirusa, ki mu moramo posvetiti vso svojo pozornost, letos ni teh pisanih sprevodov, ki razveseljujejo srce in oko. A Bog ne daj, da bi se odpovedali temu, da gremo na pot. Ne mislim na pot, po kateri nas naše noge prinesejo od enega kraja do drugega. Gre za pot duha, gre za pot srca. Za tisto pot, o kateri govori Kalil Gibran, ki v svojih stihih pravi, da je najdaljša tista pot, ki te pripelje najbližje k samemu sebi.
Se spomnite velikonočnih praznikov v preteklosti? Koliko stvari je bilo potrebno opraviti v pripravi na praznike. Kaj vse je bilo potrebno prinesti iz trgovine. Kako smo napolnili shrambe in hladilnike. Potrebno je bilo poiskati primerno obleko, dogovoriti obisk pri frizerju. Nekako smo morali najti časovno špranjo, da smo opravili velikonočno spoved. In vse to ob vsakdanjem osem ali še več urnem delavniku.
Letos vseh teh poti ne bo. Vsaj mnogih izmed njih ne. A to ne sme pomeniti, da bomo praznike preživeli na kavču, kakor rad pove papež Frančišek. Nikakor ne.
V današnjem evangeliju beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, kakor ga je zapisal evangelist Matej. V njem čisto na začetku učenci sprašujejo Jezusa: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?«
To vprašanje moramo Jezusu letos zelo osebno postaviti tudi mi. Gospod, kje hočeš, da ti letos pripravimo velikonočno praznovanje? Trdno sem prepričan, da ne bo nikomur naročil, naj gre na ta ali oni kraj, naj gre v to ali ono ustanovo. Ne. Vsakega izmed nas bo napotil domov, k sebi, v družino. Dragi človek, tam, pri tebi, s tvojimi ljudmi, s tvojo ženo oziroma možem, s tvojimi otroki želim letos obhajati velikonočne praznike. Z vami bi bil rad v vaši družinski molitvi. Med vami bi bil rad, ko boste spremljali obrede po televiziji ali po drugih medijih. Z vami bi bil rad, ko boste skupaj brali Sveto pismo in se o tem pogovarjali. Z vami bi bil rad, ko boste skupaj blagoslovili velikonočne jedi in z vami bi bil rad pri velikonočnem zajtrku, ko jih boste skupaj, v povezanosti in ljubezni tudi pojedli. Jezus se ne bo ustavil tukaj. Povedal nam bo, da bi bil rad v srcu vsakega izmed nas, da bi skupaj z nami doživljal vse, kar doživljamo mi, veselje in strah, potrpežljivost in jezo, upanje in smrt. Povedal nam bo, da bi rad skupaj z nami v tem tednu njegovega trpljenja nosil naše križe, vstajal v naših padcih, brisal naše solze in doživljal naše sočutje in solidarnost. Povedal nam bo, da bi skupaj z nami rad vstopil v vstajenje.
Ko bomo delali načrt za svoje praznovanje velike noči, ne pozabimo tudi na tiste, ki zaradi krize, v kateri smo, ne bodo mogli praznovati, ker si prizadevajo, da bi obvarovali življenja in pozdravili bolne. Bodimo jim hvaležni in svojo hvaležnost in spoštovanje njihovega dela pokažimo z izpolnjevanjem njihovih navodil. Prav je, da se spomnimo tudi vlade in vseh javnih delavcev, ki iščejo poti in načine, da bi nas epidemija čim manj prizadela. V svojih načrtih za praznovanje velike noči ne smemo iti mimo tistih, ki so zaradi spremenjenih razmer izgubili delo, ali pa jih skrbi, ker ne vedo, kako bodo poskrbeli za socialno varnost svojih zaposlenih. Še in še bi lahko našteval. Pa ni potrebno. Verjamem, da nam je že jasno, kako široko bomo morali odpreti vrata našega doma in vrata našega srca, če se hočemo v tem času izolacije v resnici dobro pripraviti na obhajanje velikonočnih praznikov.
Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester. Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.
Cvetna nedelja je vsako leto tudi svetovni dan mladih. Papež je mladim napisal posebno pismo, v katerem med drugim pravi: »Dragi mladi, ne pustite, da bi vam ugrabili vašo rahločutnost! Vedno bodite pozorni na prošnje tistih, ki trpijo; naj vas ganejo tisti, ki jočejo in umirajo v današnjem svetu! 'Določene resničnosti življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami'. Če boste znali jokati s tistimi, ki jočejo, boste našli resnično srečo.« Mladi, zahvaljujem se vam, da tudi v tem času preizkušnje tudi vi kažete svojo velikodušnost in sočutje ter pripravljenost priskočiti na pomoč, kjerkoli lahko in kakorkoli morete.
Vsem želim lepo pripravo na velikonočno praznovanje. Naj vas danes in vedno varuje in blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

CELOTEN NAGOVOR MARIBORSKEGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Bogoslužje cvetne nedelje nas uvede v veliki teden, ki je v nekaterih jezikih poimenovan tudi kot sveti teden. Na to nedeljo se v veri in ljubezni do Jezusa poglabljamo v skrivnost njegovega križevega pota.
Poslušali smo poročilo o Jezusovem trpljenju, kot ga je zapisal evangelist Matej. Po človeško gledano gre pri vsem tem dogajanju za poln polom: Jezus konča na križu, osamljen, brez učencev. Tam pod križem je samo peščica najbolj zvestih, vsi drugi so se razbežali. Jezusovo osamljenost izražajo tudi njegove zadnje besede: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.«
Evangelist Matej pa nam to svoje pripovedovanje zapiše v drugi luči: Jezusovo trpljenje je zanj izpolnitev Božjega načrta, kot izraz največje ljubezni, kot naše odrešenje. Za takšno razumevanje Jezusovega trpljenja pa se moramo ustaviti ob nekaterih dejstvih, ki jih lahko razberemo iz Pasijona:
• Jezus je križ sprejel svobodno. Ve, kaj pomeni to njegovo trpljenje, da je to cena odrešenja za vsakega izmed nas.
• Jezus nam kaže, da križ postane lažji, če smo odprti za druge, če se v trpljenju ne zapremo vase. Jezus sam prihaja k nam, da vzame nase naše trpljenje in nam pomaga nositi naš križ.
• Križ je zadeva vere. Jezus med trpljenjem kaže vznemirjenost. A ostaja trdno povezan z Očetom. Skozi vse bolečine trpljenja gre z molitvijo in predanostjo Očetu.
• Ob Simonu iz Cirene, o katerem smo slišali, lahko razmišljamo, kako lahko naš križ postane udeležba pri Kristusovem križu. Simon je šel svojo pot, na tej poti pa je srečal sprevod z Jezusom, ki je nesel svoj križ in padal pod njegovo težo. Vojaki so Simona brž potegnili v sprevod in ga prisilili ter mu naložili Jezusov križ, da je šel Simon z njim proti Golgoti, ko je Jezus omagal. Simon je na tej poti vedno bolj spoznaval, da je en sam križ, ki ga nosita oba skupaj.
• Še nekaj se nas je morda dotaknilo ob poslušanju Jezusovega trpljenja: Pod križem je stala le peščica ljudi. A ti so pokazali ljubezen do konca. V tej ljubezni so lahko tudi prepoznali, da je to ura odrešenja za vse človeštvo.
• Cvetna nedelja tako daje nam vsem priložnost, da pozdravim prihajajočega Gospoda.
• Kdo je zame ta Gospod? Znotraj te pripovedi o Jezusovem trpljenju je najgloblja izpoved o Jezusu, ki pride iz ust stotnika, torej vojaka, ki izpove: »Resnično, ta je bil Božji Sin!«
• Na križu se v polnosti razodeva Jezusovo bistvo. To je skrivnostna bližina Boga in človeka v Jezusu.
• Boga, ki se je dal iz ljubezni do nas vseh križati, si je težko predstavljati in ga tudi v nobenem drugem verstvu ni. Tako spoznavamo in odkrivamo, kako je naš Bog resnično ljubezen.
• V Kristusu se utelešeni Bog daje, kot križani.
• Kristjani vedno znova v Kristusovi smrti prepoznavamo vir življenja, tistega novega življenja, ki je večno in ki je lastno samo Bogu.
• Prosimo, da bi v Jezusovem trpljenju prepoznali darilo njegove ljubezni in znali biti hvaležni za ta dar, ki je za vse nas odrešenje!
Amen.

CELOTEN NAGOVOR MURSKOSOBOŠKEGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA

Dragi bratje in sestre!
Ko sem se v preteklih dnevih tu in tam odpravil v naravo, sem opazil, kako se srnice sproščeno pasejo po travnikih. Nikoli prej jih nisem videl tako blizu ceste ali naših bivališč, kot sedaj. Zdi se, da nimajo strahu. Imeli smo veliko priložnosti, da smo hodili tam, kjer se sedaj pasejo srnice, otroci so se lahko igrali po parkih in igriščih, z letali smo potovali višje in dlje, kot zmorejo ptice, se drenjali po javnih prostorih, hiteli po svojih poteh. Naše možnosti gibanja pa so sedaj že nekaj časa omejene. Tudi danes niste mogli priti v cerkev, da bi lahko bili pri sveti maši in bili osebno deležni blagoslova Cvetne nedelje.
Iz tedna v teden se poglablja otožnost po normalnem, sproščenem življenju, gibanju in medsebojnem srečavanju. Če je bila svoboda do sedaj dobrina za naš razvoj in napredek, je naenkrat postala grožnja našemu zdravju in življenju. Nehote moramo ostati doma. Naša nesvoboda je sedaj postala celo naša rešitev. Naša volja je namreč priklenjena na določila državnih in tudi cerkvenih ustanov: ostati doma, upoštevati pravila za izhode od doma, biti skrajno previden pri srečavanjih z drugimi... Sicer pa smo navajeni na to, da smo vedno izpolnjevali neštete volje voditeljev, upraviteljev, lastnikov, delodajalcev, posojilodajalcev, pogodbenikov... Nešteto volj nam je bilo vsiljenih in kar dobro smo jih zmogli sprejeti in tudi prenašati. Včasih sicer z veliko jeze, ampak je šlo. Neštete volje drugih smo pač sprejemali in prenašali, ker smo imeli v tem svoje interese. Šlo je za stanovanje, službe, plače, počitnice, avto, šolo, vrtec, šport, kulturo, državo, občino, krajevno skupnost, škofijo, župnijo...
Od rojstva do smrti smo namreč vsi določeni z neštetimi voljami. Na usklajevanju naše volje z voljo drugih ali pa njihove volje z našo voljo bolj ali manj funkcionira naše življenje. V demokraciji je glede tega sicer nekoliko več prerekanja, kdo ima bolj prav in zato je tudi veliko potrebnega prepričevanja ljudi, da je nekaj prav samo zato, ker je to v njihovo dobro. Kjer pa demokracije ni, nastopi volja diktatorja. Kdor te volje ne sprejme, ponavadi občuti zelo hude posledice, tudi za ceno življenja.
Jezus je vstopil v uro trpljenja in smrti na križu, da izpolni voljo nebeškega Očeta. Jezus ni prišel zato, da bi izpolnil voljo rimskega cesarja ne judovskih verskih voditeljev. Prišel je zato, ker je zanj Očetova volja najsvetejša in najbolj potrebna stvar. Zato je bil tej volji pokoren vse do smrti, smrti na križu. V svoji smrtni agoniji je molili v vrtu Getsemani: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39).
Bog nikdar ne pošilja med nas stiske. Vedno pa jo dopušča kot opozorilo in svarilo. Tudi sedanja stiska se je porodila sredi med nami. Oče te stiske je korona virus. Njen stari oče pa greh. Lahko se med nami pojavlja na tisoče teorij zarote, vedno je prvi vzrok vseh naših stisk greh. Reševanje našega zdravja in življenja ne more biti zgolj v izdelovanju ustreznega cepiva proti korona virusu. Naše reševanje je še mnogo prej v boju proti grehu. Tudi ko bo cepivo enkrat na trgu, se zaradi greha kaj hitro lahko pojavi že drug, mnogo hujši virus. In tako bomo v nenehni tekmi med virusom in cepivom, žrtve pa bodo vse bolj množične.
Vsaka bolezen je namreč posledica greha. Tudi če zboli svetnik, korenina te bolezni ni v njegovi svetosti, temveč v grehu, ki se že od Adama in Eve vleče po človeštvu kot nalezljiv virus in napade vse – svetnike in grešnike. Svetnik ni svet, ker bi premagal bolezen in ozdravel. Svetnik je zato, ker se bori proti grehu, ki ga v sebi občuti kot zlo, ki ga mora izkoreniniti. Greh, ki ga počenjamo, je povsod navzoč. Črne kronike so neskončne. Nasilje nepredstavljivo kruto. Greh je kužen. Je prenosljiv. Iz tega zla se sami ne moremo rešiti. Potrebujemo pomočnika. Če pred grehom kapituliramo, smo uničeni. Z grehom se ni za igrati. Sveti Janez Bosko je nenehno opozarjal svoje gojence: »Delajte vse, kar hočete, samo greha ne!« Sveti Dominik Savio pa: »Rajši izberem smrt, kakor da bi grešil«.
Jezus je bil povzdignjene na križ po volji nebeškega Očeta in po svoji volji, da bi strl satana, ki je izvor vsakega greha. Jezusova svoboda je v njegovi smrti na križu. Vsi blagoslovi nam prihajajo od križa. Brez križa ni nobenega upanja. Jezus je na križu sprožil proces našega spreobrnjenja od greha in s tem naše rešitve od vseh stisk, ki jih povzroča greh – tudi od te, sedanje stiske. Spreobrnjenje od greha je prvo cepivo tudi proti korona virusu. Če bo do spreobrnjenja prišlo, bomo tudi z novim cepivom lahko izkoreninili ta novi virus. Če do spreobrnjenja ne pride, tudi novo cepivo ne bo učinkovito – zato ker ga bomo uporabljali po načelu greha: to cepivo je samo zame, zate pa ni.
Vstopamo v Veliki teden. Časa za molitev in premišljevanje bo precej več, kot ga je bilo prej. Če bi v tem tednu iznašli to rešilno cepivo... Komu bi ga privoščili in komu ga ne bi? Premišljujmo tudi o tem.
Usmiljeni Jezus, po svojem trpljenju in smrti na križu nas reši greha in vsega hudega zdaj in vekomaj!
Amen.