Simon Potnik o smislu: Klavir je lahko polica za rože ali inštrument, stadion samo pašnik za zajce ...

Duhovnost | 31.03.2020, 18:15 Rok Mihevc

O smislu je v osrednjem misijonskem nagovoru razmišljal župnik pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec Simon Potnik. Med drugim v teh dneh tudi samega sebe sprašuje, kakšen naj bo kot duhovnik, če ne more in ne sme biti fizično prisoten ob svojih župljanih. Poiskati mora nove poti uresničevanja Smisla.

Moj prvi spomin na iskanje smisla ... Bolje pogled izza. Če je življenje oder in se tukaj dogaja igra, kaj je ne izza zavese, ampak izza kulis. Še ne šolarček sem v dar dobil velik gasilski avto. Tak pravi, iz kompaktnih materialov, z lestvijo, gasilci ob strani, svetlikajočo se sireno, in kar je najpomembneje, bil je v mojih očeh pravi, bil je ne samo na pogon, ampak se je na nek način znal umikati oviram. Za lažje razumevanje, deloval je po principu sodobnih robosesalcev. Ko je naletel na oviro, je zapeljal vzvratno, malo zmanevriral levo ali desno in poskušal najti pot do požara. Kako sem ga občudoval. Verjetno celi dve uri. No, takrat so me našli skritega za foteljem v dnevni sobi, ko sem s ščipalcem odkrival največjo skrivnost. Hotel sem priti do tega mojstra šoferja, ki vozi ta avto. Ko so me našli, je bilo že prepozno. Odkril sem, da v avtomobilu ni nobenega šoferja. Moje spoznanje pa je povzročilo nepopravljivo škodo na tem avtomobilu. Nikoli več ni gasil, tudi ne moje radovednosti. Po dveh urah je odromal na polico kot še ena izmed mojih trofej. Znanstveno sem dokazal, da ... no, ne vem, saj prej nisem postavljal nobene teze. Skratka, moje raziskovanje se je tudi v tem primeru končalo klavrno. Takšnih poskusov je bilo veliko. Eni so bili moji, drugi bratovi, spet kakšen kolektivne narave. Vedno je bilo v smislu: kako deluje, kasneje pa tudi, kako se bodo odzvali? Starši, učitelji, poveljniki, Bog. Z Bogom je bilo še najlažje. Sankcije niso bile skoraj nikoli neposredno povezane z akcijami in sploh je vedno tisti, ki odpušča. Saj se je sam zavezal k temu. Torej?

Kot osnovnošolec sem se lotil raziskovanja in občudovanja narave. Moje raziskave niso bile za vsako ceno destruktivne, sploh kar se je tikalo živali in rastlin. Dovolj so mi bile ure opazovanj in literatura, poljudnoznanstvena in z dovolj slikovnega gradiva. Kako so me fascinirali neverjetni podatki določenih živali in zakonitosti v naravi in vesolju. Sanjalo se mi ni, kaj vse bom še izvedel. Bratovemu strojnemu leksikonu »Kako deluje« na polici se je kmalu pridružil še moj »Kako deluje« (s podnaslovom človeško telo). Anatomija in vse z njo povezano me je izjemno zanimalo, še vedno pa sem se podajal na raziskovanje makro kozmosa. Oba, mikro in makro kozmos, sta mi povzročala tako preglavice kot tudi hkrati ustvarjala notranji nemir. Ni me zadovoljila vera mojih staršev kakor tudi ne definicija »tršic« (učiteljic), ki so v zadregi odgovarjale: »Tako pač je ...« - »Ampak zakaj?« je tiho kljuvalo ... »Kako to, da se te aminokisline tako obnašajo, in ne drugače, da je sploh možno, da je takšen pritisk v ledvicah, da se pri potapljanju ne zgodi tisto, kar se po izračunih mora – smrt po 50. metru, da se sladkor topi in da morje skozi peščeno dno obale ne odteče, da čmrlj sploh leti, da ...« Vem, ja ... za vse se bo našel bolj ali manj znanstven odgovor, pa čeprav ga bo že čez nekaj let drug znanstvenik vsaj dopolnil, če ne že popravil ali celo odpravil ... Raziskovanje Svetega pisma in šikaniranje s strani znanosti ni obrodilo dobrih sadov, vsaj ne kratkoročno ... Pustilo je posledice, da sem vsaj začasno sprejemal vse kot naključno, čeprav sedaj vem, da je tudi to obdobje bilo potrebno. Sveto naključje. Koliko pogovorov je še sledilo, in sedaj, ko sem duhovnik, koliko vernikov svetega naključja sem spoznal, se srečal in z njimi nemalokrat na dolgo in široko podebatiral.

...kot slaboten in grešen človek neredko dela to, česar noče, in ne stori tega, kar bi hotel. Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tolikeri in tako številni razdori v družbi.

Tako prijal je refren slovenskih predstavnikov te miselnosti: Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off ... Ampak jaz nisem hotel imeti možganov na off ... Ni mi bilo všeč, če me je kdo oklofutal z zbadljivko, da imam plombo na možganih ali da imam sprane možgane, da sem zaostal, nerazgledan, ker dopuščam možnost izza ... ker me fascinira več kot nesmisel – naključje, ker slutim izzaodrje ... Hitro je veljalo, da tisti, ki so takozvani ateisti, pa čeprav jih večina sploh ni vedela, kaj to je (to, da se ti je uprl verouk in župnik in starši in vse, kar je povezano s Cerkvijo, sploh ni ateizem ...), imajo bolj objektiven pogled. No ja ... ta samooklicani ateizem je lahko bil šele začetek poti vere. Osvobajanje. Refleks, ko kot pubertetnik nisi več hotel imeti očetove frizure in nositi oblek, ki jih je izbirala mama, hoditi na isto igrišče, na katerem so se zbirali bratovi prijatelji, in končno verovati vero stare mame ... Ta refleks je začeti dihati s svojimi pljuči, gledati s svojimi očmi, končno ljubiti s svojim srcem, misliti svoje misli in verovati iz lastnih globin ... Spet ... to je zopet obdobje ... Kaj kmalu (ni potrebno debelo desetletje) je še kako dobrodošel pogled bližnjega, znanje mojstra, pa četudi je stric Google, sočutje staršev in preprost nasvet domačina, ko ga prosim za smer, ker Garmin in posodobljen Google street pač na najde željenega cilja ...

V tem iskanju smisla je dobro pogledati knjigo z navodili za uporabo. Klavir je lahko krasna polica za rože ali pa dober inštrument, nogometni stadion je tudi lahko samo še en preprost pašnik za zajce itd. Iskati odgovor pri avtorju ... ker mnogi marsikaj vedo, vseeno pa se sčasoma nabere ogromno vedenja, ki prerase v znanost, ki je že prav dogmatična, sploh v našem pobožnjakarskem pogledu. Da se je prepovedano križati z levo roko, da se vedno moli zdravamarija po očenašu, da nevesto pri poroki odda oče, pa čeprav je od doma odšla že pred 15 leti in so otroci že pubertetniki, da se na pogrebu na koncu nujno zaigra Tišina, da morajo otroci nujno k verouku, čeprav nihče od staršev ni veren in ne hodi k maši, da vsemu temu cirkusu sledi slovesna birma s škofom, čeprav vsemu temu verjamemo manj kot razkužilu proti koroni, ki pa ga tako ni za dobiti ...

Dobro, če smo pripravljeni prisluhniti avtorju, torej Bogu, pa hitro sledi presenečenje. Po eni strani njegova veličina, moč, velikodušnost in to, da se za vse nas imenuje ne samo ljubezen, ampak tudi Oče. Iskanje naših navodil se sprevrže v družinski prepir. Ko bi radi bili njegovi učenci, on naš učitelj, naš trener, ki ga bomo že nekako poplačali, mu zmetali nekaj kovancev naših molitvic, dobrih del, postenja in hujšanja ... on prihaja kot ljubeči oče in sploh ... spregovori z drugo govorico in drugo logiko. Vso našo pravičnost postavi pod vprašaj s svojim neskončnim odpuščanjem, našo doslednost s svojim vztrajanjem do križa in našo ljubezen, ko izraža ljubezen na križu v smrt, za nas ...

Naša Cerkev je v veliki meri postala družba, v kateri je korona že dlje časa prisotna. Med seboj se ne poznamo, se ne rokujemo, odnosi so površni, neosebni, naš verouk ne učinkuje, podeljevanje zakramentov je globalno manj učinkovito kot umivanje z destilirano vodo …

Ko se izgovarjamo nanj in na njegovo Toro, vsa mogoča in nemogoča pravila stare in nove Cerkve, ki je ravno toliko človeška, da se v njej prime pravilo od koliko sekund moram klečati, če je tabernakelj pozlačen, do s kakšnimi hlačami smem priti k obhajilu in ... Vsekakor pa se vestno, kristjani in nekristjani, izogibamo besed in področij, kot so bolečina, trpljenje, smrt ... No, v naših molitvah je že prisotno, tudi v križevih potih zmoremo misel na trpljenje ... v resnici pa nas On sam tu ustavlja. Kolikokrat je učencem prepovedal govoriti o Njem, ker imajo tako kratek vid, uvid ... Kako naj razlagam globino življenja, če osnov ne poznam, ne priznam ...

Na misel mi prihaja stanje ob koroni. Kako se je čez noč vse spremenilo. Vsak teden stojim na grobu, vsaj enkrat ... Še tako se nas hitro prime pomaziljena govorica in prelepe besede ... toda kje so tam vsi agenti, zavarovalniški, ponudniki takšnih in drugačnih popustov in akcij? Kje so sedaj borzna poročila, vrednost zlata in bitcoini?

Priznam, da se mi je zgodil refleks, ko sem zvedel za krizni štab. Dovolj je bilo, da sem slišal, da je v njem g. Kacin, in sem podoživel osamosvojitev Slovenije ... Ni bilo norčevanja iz drugih regij, pa čeprav so bili pred dnevi Ljubljančani navadni žabarji, so čez noč postali moji ... da ne govorim o Štajercih ... cela Slovenija eno. Sedaj doživljam podobno. Tisti, ki so še včeraj iskali dlako, ki je padla z Janševe glave, sedaj govorijo o njegovi lepi frizuri.

Realna situacija, ki nas je doletela, nas postavlja na realna tla. Zavem se sebe in časa in bližnjega in smeri ... Kam živim? Zakaj? Kot kristjanu mi postavlja ogledalo, mi zmeri pritisk, poda temperaturni list mojih alergij in razvad, mojega bolezenskega stanja in neurejenih strasti, mi predlaga in predpiše potek zdravljenja in mi nakaže, kje je moje hrepenenje, kje sem še otrok, ne samo tisti, ki mora storiti to in to, da bo všeč Bogu in da bo spadal v Cerkev, ampak da je preprosto obujen in prebujen kot Njegov, del Cerkve.

Smo v postnem času, tako in drugače ... po koledarju, po obdobju in po življenju ... S pepelnico smo vstopili ... Temu se da še z lahkoto izogniti, veliko težje sedaj, ko nas je korona globalno potegnila v odtegnitev. Lahko se sicer sprenevedamo ... Zaradi korone pač ne bo kdo postal bolj ali manj veren ... Tisti, ki sedaj bolj pobožno molimo, bomo jutri, ko strah mine – ko bi le –, spet hitro pozabili na te pobožne manire. Ampak to, kar doživljamo, je zelo resnično! Slišim pa, da se v svetu organizirajo korona partiji, kot protiutež strahu in beganju in paniki ... pa ne vem, če ni to slednje samo še večje izzivanje in večja strahopetnost. No, in tu je post mojega življenja: obdobje teh mojih 70 – 80 – 110 let ... Ko sv. Peter Krizolog govori o postu, ga nujno daje v kontekst vere. Pravi da so trije temelji, na katerih stoji vera, molitev, post in usmiljenje. Pravi, da je duša molitve sam post. Kar molitev prosi, doseže post in prejme usmiljenje. Vabi nas k sočutju ... k bližnjemu, empatiji ... post nas ne vabi samo v misel, vabi nas v čutenje stiske bližnjega. Tako postajam sočuten. Kar smo zapravili po malomarnosti, si pridobivamo nazaj s postom. Post pa ne vzklije, če ga ne zaliva usmiljenje. Tu smo lahko vsi isti – nihče namreč ni tako velik siromak, da ne bi mogel darovati samega sebe.

Zanimivo je, kot ugotavlja Manfed Lütz, kakšen proces in koliko motivacije je potrebne, da se odločimo za post. Kakšne argumente potrebujemo zase in pred drugimi ... Kako drugače pa je, če nam isti post predpiše zdravnik kot terapijo. Predstavljajmo si, da bi rekli vsem Slovencem, naj naredimo seznam potreb. Iz vseh teh seznamov bi naredili en seznam, recimo najpogosteje izbranih potreb, in bi nam potem to vsem dali. Kakšno veselje, radost, izpolnitev! In če bi takrat naredili še eno anketo, če smo zadovoljni ... pa čez eno leto ...

Ni kaj, lahko si predstavljamo ... nemirno je moje srce ... A je to narobe? Od kod ta nemir in kaj ga poteši? Tega nemira ne morem enačiti z nesrečo, s prisotnostjo greha ... Ta najgloblji nemir ne odide niti v res tolažeči spovedi in občutku ljubljenosti. Slej ko prej prikljuva na dan in ni nič narobe, pa čeprav ga poskušam potešiti, utišati, umiriti, obvladati.

Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha.

V ospredje mi prihaja misel iz Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu. Današnji svet se kaže istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše, in odprta mu je pot ali v svobodo ali v suženjstvo, ali k napredku ali v zaostalost, ali v bratstvo ali v sovraštvo. Zato sam sebi zastavlja vprašanja. Neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, so vsekakor povezana s tistim temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človekovem srcu.

Premnogi, katerih življenje je okuženo s praktičnim materializmom, so seveda daleč od tega, da bi jasno dojeli to dramatično stanje; ali pa jih moreča beda ovira, da ne morejo o njem razmišljati. Mnogi mislijo, da bodo našli svojo pomiritev v mnogovrstnih razlagah stvarnosti. Nekateri pa pričakujejo resnično in vsestransko osvoboditev človeškega rodu edinole od človeške prizadevnosti in so prepričani, da bo bodoče človekovo kraljestvo na zemlji potešilo vse želje njegovega srca.

Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha.

Vendar pa spričo današnjega svetovnega razvoja vedno bolj raste število tistih, ki postavljajo ali z novo ostrino občutijo najbolj temeljna vprašanja: Kaj je človek? Kaj je smisel trpljenja, zla, smrti? Vse to so namreč stvari, ki kljub tolikemu napredku obstajajo še dalje. Čemu vse zmage, dosežene za tako visoko ceno? Kaj more človek prinesti družbi, kaj more od nje pričakovati? Kaj bo prišlo za tem zemeljskim življenjem?

Cerkev pa veruje, da Kristus, ki je za vse umrl in vstal, po svojem Duhu človeku podeljuje luč in moč, da bo mogel odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in Cerkev veruje, da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da je v njenem Gospodu in učeniku ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine. Cerkev vrh tega zatrjuje, da pod vsemi spremembami obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

In res. Če se že v enem letu tako hitro menja naša potešitev – kaj ostane dlje? Kaj prenese tudi okužbo? Takšno in drugačno ... Kaj ostaja, kaj je smiselno podpreti in sprejeti?
Bega me greh in mi hkrati daje čisto nov vpogled ...

Na misel mi prihaja skladatelj Borodin. Znan je dogodek, ko je v nekem hotelu v sprejemnici na klavir igralo malo dekletce. Nekaj časa še znosno, počasi pa je začelo motiti portirja in tudi vse prisotne v preddverju. Punčka pa se ni dala ... vztrajno, brez slehernega znanja ... prav nadležno ... Pa se ji je pridružil uglajen možak, prisedel in začel z njo igrati. Ni je preglasil, ni je odrinil, prisluhnil je njenemu načinu igranja oz. neigranja in vedno bolj vključeval njene moteče zvoke, ki so vkomponirani v njegovo igranje postali najprej manj moteči, počasi pa prav simpatični in del nove skladbe. Pokazalo se je, da je bil Borodin oče tega dekleta. Neverjetna podoba očeta, ki vključuje svojega otroka, tudi njegov greh.

In smo spet pri začetku, pri manualu, ki ga piše ne samo strokovnjak za uporabo življenja ... Ta strokovnjak se imenuje in je moj Oče. To pa mi daje nov pogled: sem sin, si hči.

Enaindvajseto leto sem duhovnik, 15 let župnik ... in toliko let že na nek način zbegan župnik. Zdelo se mi je, da je ne samo vsem sosednjim župnikom jasno, kakšni naj bodo, kdo naj bodo, tudi vsem mojim faranom je bilo kristalno jasno, kakšen naj bom kot župnik, isto vsem škofom ... meni pa vedno manj. Kakor te dni ... Kaj naj počnem kot župnik? Imel sem pogreb z dvema prisotnima, molim, mašujem sam ... Čez noč se je vse spremenilo ... Če sem prej čutil preobremenjenost, ki to morda tudi sploh ni bila, se mi sedaj spet postavlja mnogo vprašanj ... Če so prej od mene pričakovali, da bom lepo pridno maševal in krščeval, pripravljal na birmo, obnavljal cerkve ... je vse to sedaj kakor privid. To, kar sem prej imenoval iskanje identitete, se mi sedaj zelo obrestuje. Pri Njem najdem odgovor ... On me je poklical ... Če se mi sedaj dozdeva, da doživljam krivico, ker so zdravniki v prvih bojnih linijah, jaz pa kot neuporaben duhovnik nekje na varnem v samokaranteni moje farovške kapele, mi prihaja kot streznitev ...

Direktor Twitterja, Jack Dorosej, je ob nastali situaciji podal zelo zanimivo misel. Zaradi korone se bo njihova politika zaposlovanja in dela popolnoma spremenila ... Vse delo so prenesli na delo od doma. Potrdilo se je, da je učinkovitost večja, manj izgub časa in stroškov. Ne samo, da moramo sprejeti še eno izmed bolezni med nami ... Verjetno se jo bomo naučili obvladati ... Bolj pa mi prihaja v ospredje: to je tudi priložnost za Cerkev ... za vse našo pastoralo ... Korona nas vabi v življenje!

Naša Cerkev je v veliki meri postala družba, v kateri je korona že dlje časa prisotna. Med seboj se ne poznamo, se ne rokujemo, odnosi so površni, neosebni, naš verouk ne učinkuje, podeljevanje zakramentov je globalno manj učinkovito kot umivanje z destilirano vodo ... V hipu pa priložnost za žive odnose, za iskrene odnose, za solidarnost, za močno molitev, za živo občestvo.

Pavel pravi, da smo s Kristusom umrli, da na sebi nosimo Jezusovo umrljivost. Sv. Ambrož pa dodaja: ne živimo več lastnega življenja, marveč Kristusovo, pošteno, čisto, preprosto, krepostno življenje. S Kristusom smo vstali, v Njem živimo, z Njim se dvigamo v nebesa, da nas kača na zemlji ne bi mogla pičiti. Ne kača obupa, ne kača strahu, zmede, sebičnosti, egoizma ...
Ko se v duhu zatekamo k več in več, nam C. S. Lewis zagotavlja: vse, prav vse dimenzije nas v prihodnosti čakajo v vseh razsežnostih in polnosti naših zmožnosti.

Jezus nas spodbuja in opogumlja: še las z vaše glave se vam ne bo izgubil ... Marsikatera stran našega življenja je res trpka, težka, deluje razvlečena, morda celo nesmiselna ... kot bi prebiral Sveto pismo ... toda tistim, ki bodo živeli/prebirali to življenje do konca, se bo razodel celotni smisel in moč.