S. Petra Mohorko: Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje

Duhovnost | 31.03.2020, 11:42 Rok Mihevc

"Drugi pogled" na misijonsko temo je pripravila Marijina sestra čudodelne svetinje, tudi vzgojiteljica in pedagoška vodja vrtca Nazaret v Štepanji vasi, s. Petra Mohorko.

Drage sestre in bratje, kaj vam pride na misel, ko zaslišite besedo smisel?

Meni je v prvem hipu prišlo na misel kar nekaj trditev, ki jih po navadi slišim v vsakdanjem življenju. Na primer: ta človek pa res ima smisel za to delo; nima smisla, da se z njim ukvarjaš; smisel stavka mi ni popolnoma jasen.

Ni mi dalo miru, da bi ostala samo pri teh mislih, zato sem šla še pobrskat po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Natrosila bom nekaj misli, ki opisuje besedo smisel z različnih zornih kotov: smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vsaka kretnja je imela kak smisel; delo daje življenju smisel; ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto; izgubil je smisel za čas; ta človek nima smisla za humor; ima smisel za otroke; brez smisla se je prepirati z njim ...

Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega.

Z veseljem sem se ustavila še pri znanem pisatelju, nevrologu in psihiatru Viktorju Franklu. Poglejmo delček njegovega življenja. Ko se je vrnil iz koncentracijskega taborišča, se je v njem namesto obupa prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, preoblikoval v izkušnjo smisla. Boleča izkušnja nesmisla, ki je presekala življenje mladega, ob začetku druge svetovne vojne ravnokar poročenega in perspektivnega zdravnika pri njegovih 37-ih letih, ga je pregnetla in mu enkrat za vselej potrdila, da je temeljni vzvod človekovega življenja njegova pot iskanja smisla: ko in če človek odkrije smisel, zlasti v situacijah nesmisla in brezupa – in takim situacijam nihče od človeških otrok ne ubeži – potem se vse drugo v življenju nekako izide. Frankl je črpal iz globin svojega spoznanja, ki ni bilo zgolj teoretično, temveč plod njegovih življenjskih izkušenj: sam je skozi pekel našel tudi pot do luči, do smisla.

Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje. Kaj konkretno v mojem vsakdanjem življenju pomeni imeti smisel? Vsak človek si prizadeva, da bi v svojem življenju našel smisel. To je njegova gonilna sila. Vemo, da je človek zmožen živeti in umreti zaradi svojih idealov in vrednot, dati življenje za bližnjega.

V Janezovem evangeliju nam Jezus govori: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju, v Matejevem evangeliju pa: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.«
Razmišljam o tem, da smisla življenja ne najdeš enkrat za vselej, ampak da je to odločitev vsakega dneva in trenutka. Smisel iščemo v lepih in tudi težkih trenutkih. Videti smisel danes, ko se je družbeno življenje zaradi nevidnega virusa ustavilo, in verovati, da ima vse to dogajanje smisel, kajti vodi ga Gospod, ki je še bolj neviden, pa vendar zelo viden in otipljiv v tej težki situaciji. Smo v novih okoliščinah, ki nam dajejo nove priložnosti. Videti smisel pri svojem vsakdanjem življenju in delati preproste stvari, ki delajo življenje bogato in rodovitno.

Smisel vidim, ko iz dneva v dan pripravljam vrtčevsko okolje, v katerega prihajajo otroci; ko iz dneva v dan v stekleničko nalivam barvo, da bodo lahko slikali, skrbno zlagam brisače, krpe, liste papirja in vse drugo in verjamem, da s tem otrokom pomagam k notranjemu redu in občutku varnosti, k celostni notranji izgradnji, smisel vidim v potrpežljivem opazovanju otroka ter beleženju tega, kar opazim, brez zaključkov in sodb, kako se bo njegov razvoj odvijal v prihodnje. Smisel vidim v pogovorih s starši in vzgojitelji o pomembnih stvareh, večkrat tudi istih, preprostih, ponavljajočih, pa tudi takšnih, ki si jih po človeški strani nikoli ne bi želela in bi najraje zbežala od njih ... Smisel vidim v tem, da kot ljubljena Očetova hči lahko živim materinskost v opravilih vsakdanjika, ki na prvi pogled niso nič posebnega, toda dragocena v Božjem načrtu.

P. Marko Ivan Rupnik pravi, da se ljubezen kaže na konkreten način. Če si bolan, moram skuhati čaj in ti ga prinesti, ne zadostuje, če ti rečem: »Zamisli si, da sem ti ga prinesel.« Tudi pri evharistiji se zgodi podobno: darovi, ki jih prinesemo in jih darujemo, so sad zemlje in sad naših rok, so konkretni, vzeti iz naše narave in življenja. Tudi Jezus pravi o sebi, da je poslan od Očeta, da se nam daje v roke.

Pred katastrofalno pandemijo se je v naših pogovorih velikokrat slišalo, da smo ljudje utrujeni, izgoreli, da potrebujemo čas zase ... V tem trenutku se je marsikdo znašel v situaciji, da ga ima veliko: kakšen smisel vidimo v tem? Pogosto si mislimo, da moramo stvari ohraniti in zadržati v svojih rokah. Toda v letošnjem postnem času ponovno gledamo Jezusa, kako popolnoma daje svoje življenje in ničesar ne zadržuje zase ...

Ne vemo, kdaj se bo končalo naše zemeljsko življenje. Ko se bo, bo ostala samo ljubezen in Gospod nas bo po njej prepoznal. Če smo v Bogu, se dajemo drug drugemu. Pomemben je način, kako se dajemo in kako delamo drug za drugega. Naj bo to način nesebičnega dajanja in podarjanja.

Težki časi se pno nad nami; naj nam pomaga spoznanje, da se ljubezen uresniči v velikonočnem tridnevju, ki je luč na naši poti v velikonočno vstajenje – gotovo drugačno, kot si ga zamišljamo. Bomo pa, če bomo z Njim, iz vsakršne preizkušnje prišli močnejši, zrelejši in bolj povezani med seboj in z Gospodom. Gospod je tu in nam pomaga, da bomo videli smisel v vsem, pravzaprav v Njem.