Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Andrej JermanAndrej Jerman
Petra StoparPetra Stopar
Ljubljana (foto: Michal / Pixabay)
Ljubljana | (foto: Michal / Pixabay)

Ni čas vojne, je čas miru

Naš pogled | 17.03.2020, 13:33 Tanja Dominko

Čas se je ustavil. Ni običajnega vrveža po cestah, ne brnijo delovni stroji, pred lokali ne posedajo ljudje, vzgojiteljica otrok ne pelje po cesti na sprehod in danes, kako nenavadno, celo letal ne slišim nad seboj. Čas se je ustavil in prostor je utihnil.

Ljudje ne drvijo po trgovskih centrih, razen po živilskih trgovinah, kjer vlada kaos. Večinoma se vsi zadržujejo doma, v zavetju zidov, ki postajajo zidovi življenja. Ne gre le za hiše in stanovanja, ki bi jih naselili zgolj za nekaj ur pred in med spanjem, ampak v njih preživljamo vse dni. Skupaj, mož in žena, predšolski in šolski otroci, tudi dijaki in študentje, saj so vrata zaprli dijaški in študentski domovi. In tako bo še dva, tri ali celo štiri tedne. Bolj kot bomo dosledni, krajši čas bo trajala ta izolacija. Počasi, res počasi smo se tega začeli zavedati vsi.

Marsikdo je verjetno pomislil, da je to čas, podoben vojnemu času. Zato so drveli po zaloge hrane in zdravil, zato se držijo bolj doma. Ampak ne, to ni čas vojne, pač pa je čas miru, tistega miru, ki si ga globoko v sebi vsi želimo. Da bi imeli čas za družino. Da bi imeli čas za pogovor. Da bi imeli čas za Boga. Res je, v cerkev ne moremo, ta vrata so zaradi nevarnosti prenosov okužbe ostala zaprta, toda ovir za molitev ni, ovir za zaupanje v Najvišjega tudi ne.

Ampak če vseeno naredim nekaj vzporednic z vojnim časom. Sicer res vladajo izredne razmere, ampak do njih ni prišlo zaradi orožja, niti ne zaradi nafte, niti ne zaradi ozemeljskih zahtev, niti ne zaradi voditeljev ali atentatov nanje, niti ne zaradi vojaškega udara. Tokrat je udaril virus. Prav počasi so januarja kapljale informacije o dogajanju na Kitajskem, zdelo se je še zelo daleč, ampak ker je svet danes tako zelo povezan, ker je turizem ena najhitreje razvijajočih se panog, je z njim prišel tudi do nas. In z odprtimi mejami ter prostim pretokom blaga in storitev še marsikam drugam. Tepe nas torej to, kar je pridobitev modernega časa. Izredne razmere so zajele ves svet, ki je postal vojno žarišče v malem, čeprav ne povsod v enaki dinamiki.

Najbolj vroče pa je v Evropi, zibelki blaginje in napredka, pa tudi hitenja, kaosa in pehanja za dobrinami. Kar me pri vsem tem skrbi, je to, da zaradi bolezni in ujetosti v svoje lastne domove s Kitajske prihajajo poročila o povečanju vlog za ločitvene postopke. Ljudi je prisilna karantena spravljala ob živce, že tako načeti odnosi so postali še bolj naporni in nemogoči. In vse to se bo preselilo tudi k nam. Le da učinki ne bodo vidni na prvi pogled, saj so ločitve in razdrte družine realnost že desetletja. Toda v čem smo tisti, ki vztrajamo, lahko drugačni in moramo biti drugačni? V tem, da se zavedamo, da sočloveka preprosto potrebujemo, da ga razumemo in da smo mu blizu. V tem pogledu so številne krščanske pobude v tem času zelo dobrodošle, zlasti, ker je to postni čas, čas molitve in spreobrnjenja.

So pa stvari vedno lažje v teoriji kot v praksi. Skrbi in negotovost so namreč najhujši uničevalci odnosov. In če smo v izrednih razmerah, za katere ne vemo, kdaj se bodo končale, je negotovost še toliko večja, zlasti pri tistih, ki so sami svoj gospodar. V mislih imam samostojne podjetnike, ki so v tem času morali prav tako prekiniti svojo dejavnost. Delo od doma je za marsikoga med njimi neizvedljivo, saj morajo svoje storitve izvesti na naročniku ali pri naročniku. Glasbeniki, gledališčniki, frizerji, mizarji, avtomehaniki, fizioterapevti in tako naprej. Veliko je zakonskih parov, kjer sta oba v poklicu, ki terja iskanje naročil iz dneva v dan, zato je pozornost vlade do takih še kako na mestu.

Ko smo že ravno pri vladi. Funkcijo je nastopila v izredno zahtevnih razmerah. Verjetno je prejšnji ekipi močno odleglo, da se ji ni bilo treba več ukvarjati z napeto situacijo, verjetno si je celo želela, da sedanja vlada čim prej nastopi. Torej, če se držim svojega reka, da je vsaka stvar za nekaj dobra, lahko rečem, da je politika vsaj deloma skušala najti enotni jezik, s katerim govori javnosti. Za kritike do te ali one poteze bo časa še dovolj, lahko bi sedanja vlada zdaj dneve in dneve govorila, česa prejšnja ni dobro opravila, ampak to bi bil tek v prazno. Stopiti je morala v čevlje in hoditi naprej, saj virus ne čaka. In ne glede na poskuse medijev, ki so svarili Slovenijo, da jo čaka koalicija sovraštva in da prihaja mož, ki bo državo spravil v težave, lahko zdaj ugotavljamo, da so se zadeve možje ministri in žene ministrice lotili na pravi način. Zagnano, brez odlašanja, brez podcenjevanja razmer, brez nepotrebnega izgubljanja besed.

In če že ves čas govorim, da me vendarle izredne razmere nekoliko spominjajo na vojno, se je ta misel verjetno utrnila še komu med vami, ko je na tv ekranih zagledal ob Janezu Janši Jelka Kacina, dva soborca iz časa osamosvojitvene vojne. Njima in celotni ekipi v vladi in ob njej, vsem v kriznem štabu in prostovoljcem na terenu želimo uspešno delo, da bodo našli prave odgovore na izzive časa. Vsem zaposlenim v zdravstvu, ki te dni delajo v nečloveških razmerah in na robu zmogljivosti, pa želimo moči in potrpežljivosti, naj jih vodi Božja roka in spoznanje, da smo jim hvaležni za vse dobro delo, ki ga opravljajo.

Ostanimo zdravi in povezani!

Naš pogled
Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media) Pokojni zaslužni papež Benedikt XVI. (photo: Vatican Media)

Nič več v treh krstah

Vatikan je predstavil prenovljen bogoslužni obrednik za papežev pogreb. Nastal je na Frančiškovo pobudo, ki želi, da obred papeževega pogreba bolje odraža položaj voditelja Katoliške cerkve kot ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...