Poskrbimo, da bomo pognali globoke korenine v materinem jeziku in kulturi

Slovenci po svetu | 12.02.2020, 15:05 Matjaž Merljak

Rojaki v nemškem Frankfurtu so tudi letos obeležili Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Slavnostni govor je imel župnik Martin Retelj. Naglasil je, da je tok slovenske besede začel teči že davnega leta 1584 in teče še danes. Omenil je zasluge Mohorjeve družbe, ki se je zaradi političnih razmer in premikanja ter spreminjanja državnih meja razrasla v nekakšen slovenski nagelj s tremi cvetovi, v Mohorjevo družbo v Celju, Gorici in Celovcu. Zelo redke hiše oziroma družine pa so bile, kjer niso imeli naročenih 'mohorjevk'. Mnogi so se ob njih naučili brati in pisati.

Praznovanje je potekalo v nedeljo 2. februarja, župniku so pri priravi pomagali člani župnijskega sveta. Na drugi strani je učiteljica Natalija Robnik svoje učence evropske šole in dopolnilnega pouka pripravila na recitacije slovenskih pesnikov in pisateljev, navdušila sta Karolina in Luka z recitacijo Prešernovega Povodnega moža.

Letos smo gostili pevke Seksteta Adoramus iz Logatca. Pele so tako pri praznični nedeljski maši kakor pri prireditvi. Tako so med mašnimi pesmimi slišali tudi starejši božični pesmi, pa tudi spored pesmi pri prireditvi je vseboval nekaj starejših slovenskih narodnih iz vseh predelov slovenskega narodnega ozemlja. Zelo lepi glasovi in lepo dovršeno petje šestih pevk je vsem prisotnim prav gotovo segalo v srce. Hvala jim.

Seveda je ob koncu prireditve sledila zahvala vsem nastopajočim in vsem, ki so pripravili to slovesnost kakor tudi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je (zaenkrat šele z odločbo) obljubil denarno podporo. Okrog osemdeset se nas je zbralo ta večer, ki smo ga zaključil kakor običajno z večerjo, veseli prireditve in medsebojnega srečanja in pogovora.

Nagovor župnika Martina Retlja

Spoštovani! Kako je bilo že na začetku? V začetku je bila Beseda ... zapiše evangelist Janez globoko navdihnjeno spoznanje o moči in delovanju Božje besede ter tudi naše govorjene, zapisane in še kako drugače posredovane besede.

Letos mineva 1.600 let od smrti Evzebija Sofronija Hieronima ali drugače povedano sv. Hieronima (345-420). Vedno bolj gotovo smemo reči, da je bil naše gore list ilirskega rodu iz Stridona, naselja nekje med Oglejem in Emono, oziroma v trikotniku Trst-Reka-Postojna. Sv. Hieronim je prevedel sveto pismo v takratni splošno govorni in uradni jezik latinščino. Torej besede pisma o Besedi v besede svojega časa in jezika. In ta tok Besede in besed se ni ustavil in se ne ustavlja. Že davnega 1584 je začel teči v slovenskem jeziku in govorici takratnega časa in teče še danes.

Pri dnevnih novicah iz Slovenije na drugi januarski ponedeljek je bila tudi novica o neki proslavi, ki pa je bila po govornikovi vsebini bolj v slogu mitingov po 2. svetovni vojni. In govornik nas je poučil, da smo menda šele leta 1945 in kasneje dobili slovenske knjige in domačo literaturo. Kakor da ni že od iznajdbe tiska bilo natisnjenih in poslanih med bralce, naše prednike, kar veliko različnih knjig. Kakor da ni bila že leta 1851 ustanovljena Mohorjeva družba in založba (za njo pa kasneje še nekaj drugih), ki vse do danes (torej že 169 let) izdaja knjige v slovenskem jeziku in to bolj ali manj povečini slovenskih pisateljev in pesnikov. Ta založba se je celo (zaradi političnih razmer in premikanja ter spreminjanja državnih meja) razrasla v nekakšen slovenski nagelj s tremi cvetovi, v Mohorjevo družbo v Celju, Gorici in Celovcu. Zelo redke hiše oziroma družine pa so bile, kjer niso imeli naročenih 'mohorjevk', kakor rečemo knjigam te založbe. Mnogi so ponosno izpovedovali, da so se ravno ob 'mohorjevkah' naučili brati in pisati.

Pred nekaj več kot sto leti je bila ustanovljena in je začela delovati slovenska univerza, cilj pa je bil, da bo v slovenskem jeziku podajala znanost in izobraževala, da bo postala 'ognjišče znanosti, vede in kulture'. Prvo predavanje v slovenščini prof. Franceta Ramovša pa je bilo o slovnici slovenskega jezika. Po sto letih pa se žal v izobraževanje po nekaterih fakultetah vedno bolj širi in uporablja v predavanjih tuj jezik.

Na srečanju katoliških pedagogov z naslovom Vzgoja za ljubezen do domovine in države je bila osrednja misel predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce strnjena v stavek: 'Pozabili smo na prvine, kot so kultura, jezik in omika, ki nam dajejo identiteto in so obraz našega naroda.' Svet se na vseh ravneh povezuje v nekakšno celoto, v takem svetu pa bo obstal le narod z globokimi koreninami (po Mladiki št. 10/19).

Poskrbimo za to, da bomo torej pognali globoke korenine v materinem jeziku in kulturi, pot do tega pa vodi po različnih sredstvih, najodličnejše pa je prav gotovo še vedno dobra knjiga. Malo izbirčni bodimo, pa ne pri hrani, pač pa pri izbiranju branja in knjig ali dnevnih časopisov. Kakršnekoli plaže pa že ne bomo zauživali.

Zakonca Terezija in Horst Albrecht iz Frankfurta imata v istem mesecu rojstni dan in sta letos 18. januarja praznovala tudi zlato poroko. Zahvalna maša z obredom zlate poroke je bila v njuni nekdanji župnijski cerkvi St. Wendel v Sachsenhausnu v Frankfurtu, sv. mašo in obred pa je imel slovenski župnik v Frankfurtu. Za petje sta poskrbeli naši organistki gospa Nina s hčerko Laro ter gospa Nika. Z violino pa je slovesnost obogatila najmlajša iz Čemasove družine Zala. Na orgle pa je naše dvojezično slavje spremljala nemška organistka gospa Müller-Horrig. Kakor iskalci zlata počasi in vztrajno iščejo majhna zlata zrnca, šele po dolgem času morda zberejo omembe vredno količino te dragocene kovine. Tako sta tudi slavljenca v ne lahkih razmerah različnosti in zakona brez otrok pozlatila svojo zakonsko zvezo, več časa pa sta mogla posvetiti tudi drugim ljudem z raznimi oblikami pomoči. Te pomoči je bil dolga leta deležen tudi vsakokratni frankfurtski slovenski duhovnik. Slavljenca pa se tudi po tej poti vsem, ki so se udeležili slovesnosti zlate poroke, jo pripravljali in na njej kakor koli sodelovali, prisrčno zahvaljujeta za vso pozornost in vse dobre misli in želje.