Zbogom, oče Franc!

Naš pogled | 18.02.2020, 15:29 Tone Gorjup

»Danes zjutraj je zaspal za večnost. Naj mu bo Gospod bogat plačnik.« je zapisal glavni urednik našega radia v kratkem sporočilu o smrti očeta Franca Boleta. V glavi mi je odzvanjal stavek »Na dolgi rok smo vsi mrtvi!«, ki sem ga nameraval postaviti v središče današnjega komentarja ...

A v duhu sem pred seboj zagledal nasmejan obraz očeta Franca, ki ga na pragu večnosti pozdravljajo mladi, zaradi katerih je zaživelo Farno ognjišče, tisoči, ki so komaj čakali, da je izšla nova številka Ognjišča, množica invalidov na vozičkih, ki jih je obiskoval in se z njimi srečeval pri Mariji Pomagaj na Brezjah, veliko ljudi, ki jim je materialno stisko blažil Poštni predal dobrote, morje otrok iz Afrike, ki so se hranili iz »predala« Za lačne otroke v misijonih, številni iskalci, ki so ob prebiranju žepnih knjižic Ognjišča našli pot, mladi in stari, ki željno čakajo, da se duhovno osvežijo ob poslušanju Radia Ognjišče ... Pred Gospoda ni prišel praznih rok in verjamem, da se z množico, ki ga je sprejela, veseli nebeške sreče.

Kdaj sem prvič srečal Franca Boleta? Imeli smo župnika, ki je skušal tudi preko drugih dati čim več svojim faranom. V mesecu verskega tiska v letih po koncilu je v župnijo povabil tudi očeta Franca, da bi pridobil čimveč naročnikov za revijo Ognjišče. Bil je mlad, poln moči, znal je navdušiti ... Od takrat smo imeli doma Ognjiče. V srednji šoli sem se znašel med prostovoljci, ki so pomagali pri organizaciji romanja bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezjah. Vsi so poznali očeta Boleta, nikomur ni bilo težko pomagati, saj smo se zavedali, da gre za nekaj velikega. Župnik je z lahkoto dobil voznike prostovoljce, ki so omogočili pot na Brezje vsem, ki so to želeli. Prišel je čas vojaščine in tako kot mnogi drugi, sem tudi jaz dobival Ognjišče. Vsak mesec me je na glavni pošti v mestu v predalu enega od delavcev čakala nova številka. Ne prej ne pozneje nisem prebral revije od začetka do konca. Koliko svežine! Oče Franc je znal ohranjati najžlahtnejše v Ognjišču, obenem je s sodelavci, ki jim je puščal dovolj svobode, dodajal nove rubrike ...

Franca Boleta sem spoznal od blizu, ko je že srečal Abrahama. V Slovenskem domu v Parizu smo skupaj praznovali 14. julij - največji francoski državni praznik. Nam študentom je z navdušenjem pripovedoval, kako je sam študiral, z »avtoštopom« potoval po Evropi, zlasti Franciji, in že takrat odkril, kakšno vlogo ima tisk pri oznanjevanju evangelija. V katoliških knjigarnah se je počutil kot doma. Za vsakega od nas se je zanimal, od kod je doma, kaj študira, kaj ga veseli ... Le mesec dni pozneje, ko sva s prijateljem štopala proti Kopru, nama je ustavil. Spet je bilo živahno.

Leta pozneje sem se sam znašel v katoliški knjigarni na drugem koncu sveta in iskal nekaj primernega za mlade ... Presenečen sem ugotovil, da imajo kar dvajset, celo trideset knjig v angleščini, ki so bile natisnjene pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Spomnil sem se na Franca Boleta in njegovega pripovedovanja o Mednarodnem združenju katoliškega tiska. Veliko mu je bilo do tega, da bi bile knjige založbe Ognjišče dostopne vsakemu, zato je našel svojevrstno pot do nizkih cen. V združenju se je dogovoril za tisk katehetskih priročnikov v več jezikih hkrati, kar je pocenilo naklado, saj je bil slikovni del knjige enak za vse.

Tudi rojstvo Radia Ognjišče sem dočakal na tujem, a nadvse vesel, da je uspelo, čeprav ga takrat nisem mogel poslušati. Dolgoletne sanje Franca Boleta so se uresničile. Pripovedovali so, kako je oče Franc že v trdem komunizmu, ko so ga zasliševali, za krajši čas zaprli in ekipi Ognjišča na vse načine nagajali, sanjal o radijski postaji. Ko je prišel na Radio Vatikan, so ga zanimale vse podrobnosti: tehnični pripomočki, antene ... Pozneje je sodeloval pri ustanovitvi Evropskega združenja krščanskih radijskih postaj in podrobno spoznal ustroj tega medija, še preden je dobil dovoljenje za oddajanje ...

Nekaj let zatem me je oče Franc sprejel v ekipo Radia Ognjišče. Od takrat smo se pogosto srečevali, čeprav so fizične moči začele pojemati, je iskrivost ostala in tudi zanimanje za vsakega posameznika. Oče Franc, hvala za vse. Naj bo Gospod, ki ste mu služili s svojimi talenti, bogat plačnik za vse.