Otrok s posebnimi potrebami | (foto: Unsplash)
Družba nas vse bolj sprejema
Sociala Rok Mihevc Tanja Dominko
Vse premalokrat se zavedamo hvaležnosti za to, da smo, da lahko razveseljujemo, da smo zdravi in da lahko pomagamo drugim. Kajti v naši družbi različni ljudje potrebujejo našo roko pomoči, bodisi, ker državne ustanove ne delujejo dovolj hitro in učinkovito, ali ker je za nekatere storitve potreben denar, ki pa ga mnogi nimajo, vsaj ne dovolj.
Spremeniti je potrebno prioritete
Civilna družba se je v tem smislu v zadnjih letih precej razvila, nastalo je več društev, ki tako ali drugače vstopajo v to zgodbo. Med njimi je tudi društvo Polžek, društvo za otroke s posebnimi potrebami. Z nami v Svetovalnici je bil predsednik Dušan Kaplan, ki ima tudi sam sina s cerebralno diagnozo. »Na začetku se ti podre svet, a ščasoma vidiš, da ni tako hudo. Treba se je odločiti kako naprej, morda spremeniti prioritete, ampak se da.«
Ne smeš slepo slediti vsemu, kar slišiš od sistema
Začeli so delati na tem, da sinu pomagajo po najboljših močeh, je povedal sogovornik. »Na začetku si v nekem prostoru, ki ga ne poznaš in najprej moraš odkrivati ta svet, iskati pomoč, se pogovarjati. Zdravstveni sistem ti da prve informacije in navodila, ščasoma pa ugotoviš, da obstaja še kaj drugega, da ne smeš slepo slediti tistemu, kar slišiš.«
»Pomembna je odprtost navzven, da pustiš okolici, da pride v ta tvoj svet, da tudi ti okolici pokažeš, da je ta svet čisto v redu. Začneš iskati ljudi s podobnimi težavami in preko njihovih izkušenj nagrajuješ svojo. Tako normalno gre ta pot naprej.« Tudi sami so se z družio včlanili v društvo Sonček iz njihovega okolja, kjer so dobili ogromno informacij. Kmalu pa so ugotovili, da nimajo več dovolj podpore za smer, ki so si jo izbrali, zato so s par prijatelji iz društva ustanovili svoje. »Ki bo dopolnjevalo, ne zamenjalo obstoječe društvo, da naredimo korak naprej.« Tako so pred 15 leti ustanovili društvo Polžek, ki združuje osebe z raznimi zdravstvenimi težavami, poskušajo pa delati na socializaciji in individualni obravnavi oseb.
Ne smemo pozabiti, da otrok potrebuje normalno življenje. Velikokrat pa se ga s temi terapijami »ubije«, kar vsekakor ni dobro. Od nas staršev je odvisno, kako to prepoznamo pri otroku, da najdemo pravo razmerje.
Ogromen premik v pozitivno smer
Dušan Kaplan opaža, da se družine otroka s posebnimi potrebami ne zapirajo pred svetom več toliko, kot so se nekoč. »Prišlo je do ogromnega premika v pozitivno smer, redkokdo se še najde, ki se zapre. Več je znanja, šolski sistem je naredil svoje, tudi mediji naredijo ogromno.« Vse skupne aktivnosti peljejo v smeri, da se udeležujejo stvari, kjer so prisotni tudi drugi. »Ne hodimo na posebne lokacije, ampak smo prisotni v družbi, ki nas brez težav sprejema.«
Vsak otrok potrebuje normalno življenje
Čas, energijo in denar moraš znati razporediti v smislu, da ni vse v terapijah, ampak da poslušaš otroka in njegove odzive. »Prav je, da terapije so, niso pa edina rešitev pri odraščanju. Ne smemo pozabiti, da otrok potrebuje normalno življenje. Velikokrat pa se ga s temi terapijami »ubije«, kar vsekakor ni dobro. Od nas staršev je odvisno, kako to prepoznamo pri otroku, da najdemo pravo razmerje.«
Sogovornik je spodbudil, da družine poiščejo pomoč preko društev. »Če drugega ne, vas znamo usmeriti na pravi naslov, kjer najdete informacije.« V posnetku Svetovalnice prisluhnite še pojasnilom, do katerih pravic so upravičene družine otroka s posebnimi potrebami, na katere ustanove se lahko še obrnejo, kako je s postavljanjem diagnoze in kako je z obrazci in birokracijo.
