Ko gre za pravo stvar

| 27.09.2019, 14:32 Rok Mihevc

Te dni je Slovenija po dolgem času zopet zadihala kot eno. Ne le zaradi naših odbojkarjev, ki so pustili srce na parketu stožiške dvorane in nas navdali z izjemnim ponosom, temveč tudi v skupni skrbi za malega 19-mesečnega fantička po imenu Kris. Njegovo življenje je odvisno od ene same doze zdravila, ki stane vrtoglavih 2,3 mio evrov. Od enega samega odmerka je odvisno ali bo nekoč sam tekel čez travnike in lovil metulje ali pa bo popolnoma odvisen od pomoči drugih.

Njegova bolezen pač ne ponuja alternative, temveč le postopno, a neizbežno odmiranje mišic. Nekega dne bodo odmrle vse; tudi srce. Toda to zdravilo skriva še eno past – dobiti ga mora pred dopolnjenim drugim letom starosti, drugače bo zanj prepozno. Kris ima torej samo še štiri mesece časa. Starši so se v tej stiski obrnili na ljudi dobre volje, toda verjetno si niti v sanjah niso predstavljali, kako zelo bo njihova stiska nagovorila slovenska srca. Mnogi so že darovali, prepričana sem, da se bo klic po pomoči in stiska mlade družine v naslednjih dneh dotaknil tudi tistih, ki morda še oklevajo ali pa klic preprosto še ni prišel do njih. Po družbenih omrežjih tako ljudje drug drugega spodbujajo, da darujejo, da pomagajo. Ali kot je brez ovinkarjenja na FB napisal škof Štumf ob spodbudi ljudi k solidarnosti: »Za ljudi brez srca je en otrok nič. Za ljudi s srcem je en otrok vse.« Res, ko gre za življenje človeka, bodisi starega in obnemoglega, nerojenega ali pa otroka, starega niti dve leti, ne sme biti nobenega dvoma. En otrok je vse.

Toda če smo na eni strani lahko ponosni na naše ljudi, na naš narod, saj očitno res znamo stopiti skupaj za plemenite stvari, za skupno dobro in za dobro drugega, kadar je ta v stiski, pa ob tem seveda nehote človek pomisli na ves paradoks, ki se kaže v tem primeru: vsa Slovenija, vsi ljudje dobre volje zbirajo sredstva, da bi malemu borcu pomagali, saj se zavedajo, da je nemogoče, da bi toliko denarja zbrali starši sami ali pa njihovi prijatelji in sorodniki. Očitno je namreč, da na pomoč države ne morejo računati. Tisoč izgovorov in opravičil bi se verjetno našlo, če bi se nanjo obrnili za pomoč. Toda ta ista država, pravzaprav oblast, ki jo imamo že toliko desetletji, popolnoma hladokrvno, sklicujoč se na zakon, ki so ga sami sprejeli, nekomu drugemu odpiše 29 milijonski dolg, ki ga je pridelal z raznimi sumljivimi posli in več kot nezasluženim razkošnim življenjem. Ne prvič, da ne bo pomote.

Stranka, ki je že drugi mandat soudeležena pri vodenju oz. zadolževanju države, če smo natančnejši, brez vsakega sramu zahteva izvedbo referenduma, s katerim hoče pokazati ne le, da se požvižga na ustavno demokracijo, temveč hoče celo nadaljevati diskriminacijo otrok. Da bi bilo treba za referendum odšteti skoraj 3,5 mio evrov davkoplačevalskega denarja, je stranki prav malo mar. Toda sama ne dovolim, da se z mojim denarjem – tudi jaz namreč prispevam v to davkoplačevalsko mavho – plača diskriminacija otrok. Bi pa seveda takoj podprla predlog te iste stranke, da se sredstva, ki jih hočejo zapraviti za protiustaven referendum, raje nameni za nakup zdravila za Krisa. Samo pomislimo, tudi če bi država iz tega naslova fantku plačala celotno zdravljenje, bi še vedno ostalo več kot milijon evrov, s katerim bi lahko pomagala še komu, ki je v stiski; morda kakšni mladi družini, ki si ne more privoščiti svojega stanovanja, kakšnemu staremu človeku, ki zaradi svoje nizke pokojnine ne more v dom, čeprav sam ne more več skrbeti zase, ali pa kakšni ustanovi, ki s svojo dobrodelnostjo vsak dan pomaga pomoči potrebnim.

Ob tem, ko zbiramo sredstva za nepredstavljivo drago zdravilo – prosim, če mi kdo razloži, kako je mogoče, da lahko eno zdravilo stane vrtoglavih dva milijona evrov – sem nehote pomislila tudi na našo letalsko družbo, ki bi jo nekateri znova in znova reševali, pri tem pa se niti ne vprašajo, kam je poniknilo 30 milijonov evrov, ki jih je bilo danih letalski družbi za pomoč. 30 milijonov evrov! No, morda pa vedo in se zato ne vprašujejo. Toda s tem denarjem bi lahko pomagali še 12 drugim otrokom, ki trpijo za isto boleznijo kot Kris. In če pomislimo še na vse tiste druge milijone, ki jih je slovenska država vložila v Adrio in so od tam izginili neznano kam! Koliko bolnih otrok v Sloveniji bi lahko dobilo najboljšo oskrbo! Koliko slepih psa vodnika, obnemoglih osebnega negovalca, invalidov voziček ali zanje prilagojen avto, ki bi jim pomagal, da bi se lahko kar najbolje vključili v družbo kot njeni polnopravni člani. Nedopustno je torej, da oblast sploh pomisli, da bi znova reševala nekaj, kar mora očitno propasti, da se bo končno tudi naše največje letališče lahko začelo razvijati in postajati konkurenčno. Če je torej višek denarja, naj ga raje primaknejo za dobro stvar.

Še in še takih primerov razsipnosti in nenavadnih odločitev te oblasti bi lahko omenjali, ko namesto za dobrobit njenih državljanov skrbi za njene interese in interese njenih prisklednikov; tudi prek različnih nekoristnih in dragih študij in ciljnih raziskovalnih programov, namenjenih samim sebi. Vse to je res, toda vse to zbledi ob misli na 19-mesečnega fantka po imenu Kris, ki potrebuje našo pomoč. Pomoč čisto vsakega, ki lahko pomaga. Strnimo torej te dni svoje vrste, tako kot so jih strnili naši odbojkarji in navijači na tribunah ter pred ekrani ter skupaj uspeli, in pokažimo, da resnično zmoremo biti eno kot narod, ko je nekdo med nami v stiski in nas potrebuje! Morda bo pa nekoč prav ta fant odkril zdravilo, zaradi katerega bo ozdravel nekdo, ki ga imate najraje. Morda bo nekoč prav ta fant reševal življenje vašega vnuka! Morda bo prav ta fant nekoč razveselil ostarelo sosedo, ko ji bo lahko pomagal po stopnicah nesti težko vrečko. Dajmo mu torej priložnost!