Misliti na skupno hišo
Kdor spremlja dogajanje, ima občutek, da se v zadnjem obdobju politični dogodki kar prerivajo med seboj. Neprestano smo na bojni nogi, vse je nekam naelektreno in povsod mrgoli protislovij.
Opazujemo lahko, kako veliko moč pri ustvarjanju te psihoze imajo režimski mediji. Vsak, ki vsaj malo pomisli, takoj ve, da so mnoge stvari napihnjene in zmanipulirane. Zato ostaja vprašanje le v tem, proti komu je za notranjepolitično obračunavanje nekaj uperjeno ali kaj od tega, kar bi škodilo oblastni eliti, hočejo z medijskimi viharji prikriti.
Če bi bila večina ljudi take sorte, da bi, kot smo rekli, vsaj malo pomislila, bi se demokratična Slovenija ob tem lahko le nasmihala, saj bi bilo jasno, da bodo vse te igrice zelo kratkega daha. Vendar naša družba ni na začetku te poti. Sredi manipulacije kljub samostojni Sloveniji živi že osmo desetletje.
Povsod vidimo, da je vsaka reakcija vladajočih pogojena z globoko ideološko impregnacijo, namenjena pa je izključno interesom ene opcije. Kdaj pa so, če gledamo vse te vlade od leta 45 naprej, šle milimeter prek svojih plotov in interesov? Nikoli. Iz vsakega dejanja teh vlad (razen tistih malo pomladnih), slišimo stavek Staneta Dolanca iz septembra leta 1972: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« No, vse to vidimo in slišimo, če vemo, kako se je sukala zgodovina dvajsetega stoletja. Šele potem spoznaš, zakaj toliko neprestanega hrupa proti vsem notranjim in zunanjim sovražnikom. Poglejmo.
Avstrija je kriva, ker nadzira svoje meje, Italija je kriva, ker si upa omeniti komunizem, Madžarska je kriva, ker jim ni vseeno, če se jim pripisuje nacizem, Hrvaška je kriva, ker je pokazala na košček slovenske šarlatanske politike, Evropa je kriva, ker še ni docela levičarska, Amerika pa je seveda kriva kar tako na splošno, celo brez predsednika in njegove žene.
Da ne bomo krivični, pomislimo, če obstajajo tudi države, ki niso deležne tako hudih kritik. Nekaj se jih bo že našlo: težko boste zasledili na primer besno zaganjanje v Rusijo, v Severno Korejo, v Kitajsko ali denimo v islamske države. Tako je s strašnimi mukami in veliko zamudo vladna koalicija tipala za pravo stranjo zgodovine tudi pri venezuelskem Maduru.
Poglejmo še notranjo politiko. Tu so največji sovražniki Katoliška cerkev, Slovenska demokratska stranka, mediji, ki nastopajo z nepredpisanimi stališči, možakar, ki se gre brez borčevskih poglavarjev nekakšno dražgoško orožarjenje na Štajerskem. Ali pa ljudje, ki si na pločniku drznejo moliti za otroke in mamice. Pa seveda, eden največjih državnih sovražnikov je beden odstotek privatnega šolstva – oz., da bomo natančni, javnega osnovnega šolstva z nedržavnim lastništvom. Nima smisla naštevati naprej. Seznam je predolg.
Na misel mi prihaja Janez Jalen, ki je kljub svojim simpatičnim zgodbam faranom na pritoževanje nič kaj nežno zabrusil, naj se kar izselijo, če jim kaj ni prav. Iz Slovenije se žal izseljujejo premnogi.
Zato se moramo vrniti na začetek, ko smo omenili ljudi, ki pomislijo, ki mislijo. Tu je slovenski problem. Pokojni Justin Stanovnik je rad poudaril, kako smo Slovenci prisebni, ko je treba urejati lastno hišno gospodarstvo, pri širši skupnosti, pri politiki, nas pa zmanjka. Naša naloga je torej v ljudeh neprestano zbujati občutek, da je država naša skupna hiša. Skrajni čas je, da jo po vseh teh desetletjih dobijo v upravljanje ljudje, ki jo imajo radi in ki se ji bodo posvečali s skrbjo.
