Novorojenček
Nikoli in nikdar ne izgubi upanja
Slovenija Katarina Nzobandora
V januarju je ne le ZDA ampak tudi ves svet pretresla novica, da je zvezna država New York sprejela nov zakon o umetnem splavu. Splav, ki je bil do zdaj dovoljen do 24. tedna nosečnosti, so sedaj v zvezni državi New York namreč dovolili vse do rojstva. Celo če otrok splav preživi, ga ne smejo pustiti živeti. Večja časovna dovoljenost pomeni še več splavov, še več ranjenih žensk in drugih članov družine. Še več zdravnikov in po novem še babic ter medicinskih sester, ki bodo svoj čas namesto zdravljenju in pomoči namenjali tem grozljivim postopkom.
Novica je požela veliko zgražanja, žalosti, nejevere, da je to sploh možno v civilizirani družbi, kot tudi povečala obseg molitve in različnih nacionalnih pobud, ki govorijo v prid življenju nerojenih otrok.
Da bi zakon prikazali kot znamenje »uspeha« in »napredka« v razširjanju »zdravja« in »ženskih pravic«, pa je guverner Andrew Cuomo celo naročil, da vrh stavbe World Trade Center osvetlijo z roza barvo, kar je dogodke naredilo še bolj groteskne.
Ob vsem tem pa se mi je porodilo vprašanje, ali ljudje v Sloveniji sploh vedo, kako je zakonsko dovoljen splav pri nas. Ko potujem po Sloveniji in na predavanjih sprašujem udeležence, kaj menijo o tem, do kdaj ženska v Sloveniji lahko opravi splav, navadno dobim odgovor: prva dva meseca ali prve tri mesece. Nato jih presenetim, ko jim povem, da je splav na zahtevo ženske dovoljen do desetega tedna nosečnosti, da pa v kasnejših tednih in mesecih zgornja meja ni omenjena. Po 10. tednu sicer ženska odda prošnjo na komisijo in je od komisije odvisno, ali bo splav odobren ali ne, a pogosto je zaradi zdravstvenih in socialnih razlogov splav v višji nosečnosti odobren.
Splavi se izvajajo tudi v sedmem in osmem mesecu nosečnosti in ženske celo iz okoliških držav hodijo v Slovenijo na pozni splav. Ste presenečeni? Tudi jaz sem bila, ko sem prvič izvedela, da je za splav v zadnji tretjini nosečnosti dovolj velik razlog že to, da ima otrok t.i. zajčjo ustnico, ki se lahko po rojstvu operira, kar vsi vemo. A žal nekateri ljudje hočejo popolnega otroka – če ta sploh obstaja – in kdor ni tak, ni dovolj dober, da se mu dovoli živeti. Vse to vodi kultura smrti kot tudi kultura večne mladosti in lepote, zato se v Sloveniji vedno pogosteje odpira tudi debata o evtanaziji. Splav in evtanazija sta dvojčka, saj se tam, kjer se pojavi eden, slej ko prej pojavi tudi drugi. Ko ne spoštujemo življenja na samem začetku, ko ima še ves potencial, ga ne bomo niti na koncu, ko mnogi vidijo le še finančno in časovno breme.
Res, da nas dan za dnem pretresajo slabe novice, a zelo pomembno je opaziti dobre stvari, ki pa jih je več kot slabih. Pri delu za življenje ne smemo obupati. Kljub strašnim zakonom, ki se uveljavljajo po svetu in jih verjetno uzakonjajo glasne manjšine, ki imajo v rokah oblast in moč, pa je vse več ljudi, ne le po svetu ampak tudi v Sloveniji, ki se zavedajo, da je življenje od spočetja naprej neprecenljiv dar in ki si upajo to povedati tudi naglas.
Poleg tega pa tudi osebam, ki so v t.i. industriji splava, torej medicinsko osebje kot tudi ljudje, ki že imajo izkušnjo splava, Jezus nudi ozdravitev in notranji mir. Vsak dan znova, ko hodimo po tej zemlji, in z vsakim vdihom imamo možnost, da spremenimo svoje življenje, da pustimo zla dejanja za seboj in skupaj z Jezusom obrnemo nov list. Jezus nas želi osvoboditi, ne glede na našo preteklost. Upanje, mir, veselje so darovi, ki jih želi podariti vsakemu, ki je zaznamovan s splavom. Morda okolica obsoja, morda imamo občutek, da za nas ni izhoda, sploh kadar je bila vpletenost v dejanje splava aktivna in osebna, a Jezus nikoli ne dvigne svojih rok od nas in nas vabi, da se vrnemo v objem miru. Obup ni opcija. Kot je zapisala mama z izkušnjo splava, ki je v Jezusu našla odrešenje: "Ko misliš, da tvoje življenje vodi samo še v prepad, ko misliš, da nimaš več moči, da ne zmoreš, da je konec, nikoli, nikoli ne izgubi upanja. Tudi, ko že narediš prvi korak v prepad, je tu upanje, On, Jezus te bo prijel za roko, potegnil nazaj k sebi in rešil. In ko bo tvoje srce tako močno gorelo za Boga, boš gorel in sijal tudi ti in prenesel to vero in sijaj tudi na druge, v srca drugih ljudi in jim pokazal smisel življenja. Zato nikoli in nikdar ne izgubi upanja. Bog je vedno s teboj. In ravno sedaj, ta trenutek in vse tja do večnosti."
