Papež o pridigah: Če berem, ne morem videti oči ljudi
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
V Rimu so včeraj predstavili knjigo, v kateri so zbrani nagovori in pridige nadškofa Jorgeja Maria Bergoglia, ki jih je izrekel v Buenos Airesu med letoma 1999 in 2013, torej do izvolitve za papeža. Delo je uredil direktor jezuitske revije Civilta' Cattolica, p. Antonio Spadaro, ki je s Frančiškom za to priložnost opravil tudi intervju o pridigah. Sveti oče je priznal, da se pravzaprav ne spominja svojih preteklih pridig. Zanj je nagovor med mašo nekaj, kar sodi v tisti konkretni položaj trenutka in ga je potem mogoče pozabiti. Ni nekaj, česar bi se pridigar moral spominjati. Že med šolanjem pa je čutil odpor pred popisanim papirjem pri pridigi, zato je prepričan, da ne sme med pridigarja in ljudstvo priti ničesar. Niti list papirja. Njegov učitelj ga je vprašal, čemu je tako zelo proti pripravljeni pridigi in je odgovoril: 'Če berem, ne morem videti oči ljudi.' Tega se drži vse od svojega mašniškega posvečenja.
Način pridiganja pri Bergogliu se sedaj v vlogi papeža ni povsem spremenil. Če je mogoče, tudi na Trgu svetega Petra ljudi ne gleda kot množice, ampak si izbere vsaj enega človeka. Včasih to zaradi razdalje ni mogoče, pa vseeno poskuša. Kadar pridigo bere, se spomni lastnih besed kot študenta, zato tudi rad odstopa od besedila, in prav takrat išče stik z ljudmi. Če se mu to ne posreči, ostane nezadovoljstvo, je priznal. Pridiga po njegovih besedah ni nagovor, ampak oznanjevanje. Nagovor je izjava in tega ne smemo zamenjavati. Včasih v svojih pridigah govori udarno. Včasih je potrebno to, spet drugič je potreben za poslušalce navdih ali obračun vesti, glede na okoliščine, je pojasnil papež.
Na jutranjo mašo se začne pripravljati že dan prej, proti kosilu si prebere besedilo prvič na glas. 'Besede moram sam slišati,' je dejal. Naredi si zapiske o tem, kar mu zbudi pozornost in podčrtuje. Med preostankom dneva potem misli prihajajo in odhajajo, so pa tudi dnevi, ko mu nič ne pride na misel. »Tedaj naredim to, kar svetuje sveti Ignacij: prespim,« je dejal in dodal: »Če nimaš pred seboj lista, to ni isto, kot da nisi pripravljen, prav nasprotno.« Niso vse njegove pridige enako dobre, v nekaterih so močnejše misli, v drugih šibkejše, je dejal samokritično. Pridiganje ga je vedno osrečilo, najljubše pa so mu bile maše za otroke, se spominja časa, ko je bil župnik v Buenos Airesu, preden je tam postal škof.
