Pevski zbori kot svetla podoba Cerkve, ki hvali svojega Gospoda

Papež in Sveti sedež 23. 11. 2025, 15:11 Vatican News

Na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, je papež Leon XIV. daroval mašo na Trgu svetega Petra. Udeležili so se je škofijski in župnijski pevski zbori, ki so z vsega sveta prišli v Rimu na njim namenjen jubilej. Spodbudil jih je, naj so »svetla podoba Cerkve, ki hvali svojega Gospoda«, »znamenje molitve Cerkve, ki skozi lepoto glasbe izraža svojo ljubezen do Boga«.

Jezusov prestol je Križ

Sveti oče se je na začetku homilije navezal na odpev Psalma 122, ki se je bral med mašo: »V Gospodovo hišo pojdemo veseli.« Kot je dejal, nas današnje bogoslužje vabi, da v slavljenju in veselju hodimo skupaj naproti Gospodu Jezusu Kristusu, Kralju vesoljstva, krotkemu in ponižnemu Vladarju, Njemu, ki je začetek in konec vseh stvari.

»Njegova moč je ljubezen, njegov prestol je Križ in po Križu se njegovo Kraljestvo širi po svetu. "S križa kraljuje" (prim. himna Vexilla Regis) kot Knez miru in Kralj pravičnosti, ki s svojim trpljenjem svetu razodeva neizmerno usmiljenje Božjega srca.«

Z glasovi služiti Gospodu

Ta ljubezen je po papeževih besedah tudi navdih in razlog petja cerkvenih zborov, ki na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, obhajajo svoj jubilej in se Gospodu zahvaljujejo, da jim je namenil dar in milost, da mu služijo s svojimi glasovi in talenti v Njegovo slavo in za duhovno izgradnjo bratov in sester.

»Vaša naloga je, da jih vključite v slavljenje Boga in jim s petjem pomagate bolj sodelovati pri bogoslužju. Danes v polnosti izražate svoj “iubilum”, svojo radost, ki izvira iz srca, preplavljenega z radostjo milosti.«

Kdor poje, ljubi

»Velike civilizacije so nam podarile glasbo, da lahko izrazimo tisto, kar nosimo v globini svojega srca in česar besede ne morejo vedno izraziti. Vsa občutenja in čustva, ki nastajajo v naši notranjosti iz živega odnosa z realnostjo, lahko najdejo svoj glas v glasbi. Petje je še posebej naraven in popoln izraz človeškega bitja: um, čustva, telo in duša se tu združijo, da bi izrazili velike stvari življenja,« je dejal papež.

Spomnil je na svetega Avguština, ki je zapisal, da je petje lastno tistemu, ki ljubi. »Kdor poje, izraža ljubezen, pa tudi bolečino, nežnost in željo, ki prebivajo v njegovem srcu, hkrati pa ljubi tistega, ki mu je petje namenjeno.«

V Kristusu smo pevci milosti in otroci Cerkve

»Za Božje ljudstvo pesem izraža prošnjo in hvalnico, je “nova pesem”, ki jo Vstali Kristus dviguje k Očetu ter ji pridruži vse krščene kot eno telo, ki ga oživlja novo življenje Duha. V Kristusu postanemo pevci milosti, otroci Cerkve, ki v Vstalem najdejo razlog za svoje hvaljenje. Liturgična glasba tako postane dragoceno sredstvo, s katerim opravljamo službo hvaljenja Boga in izražamo veselje novega življenja v Kristusu.«

Bratom pomagati peti hvalnico Bogu

Sveti Avguštin spodbuja, naj med hojo pojemo, kot utrujeni popotniki, ki v pesmi najdejo predokus veselja, ki ga bodo občutili, ko bodo dosegli svoj cilj. »Biti del zbora torej pomeni napredovati skupaj, prijeti brate za roko, jim pomagati hoditi z nami in z njimi peti hvalnico Bogu, tolažiti jih v trpljenju, jih spodbujati, ko se zdi, da se bodo vdali utrujenosti, navduševati jih, ko se zdi, da prevlada napor. Petje nas spominja, da smo Cerkev na poti, pristna sinodalna stvarnost, sposobna deliti z vsemi poklicanost k hvaljenju in veselju, na romanju ljubezni in upanja,« je izpostavil sveti oče.

Zborovsko petje in edinost Cerkve

Navedel je svetega Ignacija Antiohijskega, ki je zborovsko petje povezal z edinostjo Cerkve in zapisal: »Iz vaše edinosti in vaše soglasne ljubezni pojte Jezusu Kristusu. Vsak naj postane zbor, da boste v harmoniji svojega akorda, ko v edinosti prevzamete Božji ton, po Jezusu Kristusu z enim samim glasom peli Očetu, da bi vas uslišal in vas spoznal po dobrih delih.« Papež je dodal, da se različni glasovi zbora med seboj usklajujejo in ustvarjajo enotno hvalnico, »svetel simbol Cerkve, ki v ljubezni združuje vse v eno samo prijetno melodijo«.

Zbor kot družina

Cerkveni zbori sodelujejo predvsem pri bogoslužju. Gre za pravo »službo, ki zahteva pripravo, zvestobo, medsebojno razumevanje in zlasti globoko duhovno življenje«, saj s petjem molijo in torej pomagajo moliti tudi drugim.

»To je služba, ki zahteva disciplino in duha služenja, zlasti kadar je treba pripraviti slovesno bogoslužje ali kakšen pomemben dogodek za vaše skupnosti. Zbor je majhna družina različnih ljudi, ki jih združuje ljubezen do glasbe in služenja. Ne pozabite pa, da je skupnost vaša velika družina: niste pred njo, ampak ste njen del, zavezani, da jo združujete, navdihujete in vključujete. Kot v vseh družinah lahko pride do napetosti ali manjših nesporazumov, kar je normalno, ko delamo skupaj in si prizadevamo za dosego rezultata. Lahko rečemo, da je zbor nekakšen simbol Cerkve, ki je usmerjena k svojemu cilju in hodi skozi zgodovino, medtem pa hvali Boga. Čeprav je ta pot včasih polna težav in preizkušenj, in se veseli trenutki izmenjujejo z bolj napornimi, petje olajša potovanje in prinaša tolažbo in uteho.«

Podoba Cerkve, ki hvali svojega Gospoda

Sveti oče je zbrane pevce in glasbenike spodbudil, naj si prizadevajo, da bodo njihovi zbori »vedno bolj čudež harmonije in lepote«, »vedno bolj svetla podoba Cerkve, ki hvali svojega Gospoda«. Temeljito naj se seznanijo z naukom Cerkve, ki v koncilskih dokumentih določa pravila za čim boljše opravljanje njihove službe.

»Predvsem pa bodite sposobni vedno vključiti Božje ljudstvo, ne da bi podlegli skušnjavi razkazovanja, ki izključuje aktivno sodelovanje celotnega bogoslužnega zbora pri petju. Bodite v tem izrazito znamenje molitve Cerkve, ki skozi lepoto glasbe izraža svojo ljubezen do Boga. Bodite budni, da bo vaše duhovno življenje vedno na ravni službe, ki jo opravljate, tako da bo ta lahko pristno izražala milost bogoslužja.«

Papež je ob koncu homilije vse cerkvene zbore izročil zaščiti svete Cecilije, device in mučenke, ki je »tukaj v Rimu s svojim življenjem zapela najlepšo pesem ljubezni, ko se je popolnoma izročila Kristusu in Cerkvi ponudila svoje svetlo pričevanje vere in ljubezni«. »Nadaljujmo s petjem,« je še dejal in sklenil s povabilom, naj odpev psalma današnjega bogoslužja, postane tudi naš: »V Gospodovo hišo pojdemo veseli.«