Sopotniki nadškofa Stanislava Zoreta
Slovenija Tone Gorjup
Nadškof Stanislav Zore je na svoji poti do sedeža ljubljanske nadškofije srečeval številne ljudi in z njimi kot je sam dejal delil izkušnjo, kako lepo je biti kristjan in kako lepo je biti frančiškan. Ta pot se je začela v Znojilah v župniji Sela nad Kamnikom in dobila novo smer na pragu cerkve Marijinega oznanjenja na Tromostovju, od koder je na nedeljo Kristusa kralja odšel pastirski službi naproti. Nekaj njegovih sopotnikov je z nami delilo spomine na p. Staneta.
Pri slovesnosti posvečenja in umestitve nadškofa Stanislava Zoreta v ljubljanski stolnici sta bila na poseben način navzoča njegova mama Joži in oče Slavko. Sina sta spremljala iz večnosti. Stric Tone Zore, ki je prišel na posvečenje iz Linza, je na vprašanje, kako bi oče sprejel imenovanje sina za nadškofa dejal: „Bil bi presrečen, še bolj pa mama.“ Na slovesnosti sta bili nadškofovi sestri Cirila in Joži in brat Franci; slednja z družinama. Tako kot stric Tone, je tudi sestra Cirila, redovnica, pomislila na mamo: „Bila bi z ene strani srečna, z druge pa zaskrbljena. Zavedala bi se, kaj vse ga zdaj čaka, s čim se bo srečeval, kaj bo moral reševati ... Bila bi zaskrbljena, obenem pa srečna.“
Ko je mama sina Staneta jeseni 1974 pripeljala k frančiškanom v Kamnik, ju je sprejel p. Franci Seničar. Tri leta je bil njegov vzgojitelj, pozneje pa ga je srečeval v različnih vlogah, dvakrat kot svojega provinciala. O Stanetu je dejal: "Ko sem premišljeval, sem se spomnil njegove mame, ko je vedno, ko je govorila o njem, rekla: naš Slavko. In mogoče bi bilo to vodilo nam vsem. Naš nadškof je in zaradi tega bomo še toliko bolj z njim, v molitvi in tudi drugače.“
V času njegovega študija je bila laična teologinja na Teološki fakultet prava redkost. V njegovem letniku je bila Ivanka Tadina, ki se je pozneje pridružila šolskim sestram. lepe spomine ima na sošolca Staneta: „Pogosto smo skupaj klepetali v nekem sproščenem, iskrenem in pristnem pogovoru in to mi ostaja. Res je bil odprt za dialog, za različnost, odprt tudi za ženske, ki smo bile takrat nekaj posebnega na fakulteti." Njegov profesor je bil med drugim Rafko Valenčič. Tudi on je prišel na posvečenje in ob tem dejal: „Bogu bomo hvaležni ali smo hvaležni, da je ljubljanska nadškofija dobila svojega škofa.“
Novega nadškofa so se razveselili verniki frančiškanskih župnij, ki so p. Staneta pogosto srečevali. Kristina Šteblaj z Viča je veselo pripovedovala: „Prva misel ob tem, ko je bilo rečeno, da ga je papež izbral, je bila: Sveti Duh še deluje! Se mi zdi, da je prava oseba za ta čas.“ Čeprav je bolj blag, meni, da je dovolj odločen, da bo lahko vodil nadškofijo v tem trenutku, ki ni ravno lahek; tudi za kristjane ne. Tudi zakonca Marjan in Darja Rus iz župnije Marijinega oznanjenja sta vesela novega nadškofa: „P. Stane je tisti, ki je preprost, duhoven, globok, ki je človek vere, lepe božje besede ... vem da bo znal voditi to našo ljubljansko nadškofijo in da bo naredil veliko dobrega v njej,“ je dejal Marjan, Darja pa je dodala: „Jaz sem tudi zelo vesela. Mislim, da je prava oseba, da bo pomagal popravljati Cerkev.“
Po slovesnem sprevodu, v katerem so p. Staneta Zoreta pospremili do stolne cerkve, je njegov župnik p. Pavle Jakop o izgubi sobrata dejal: "Bi rekel, da je to vesela bolečina, ker na nek način izgubljamo p. Staneta. Odhaja stran od nas. Hkrati pa vemo, da odhaja v širše poslanstvo Cerkve. Še vedno bomo povezani. On kot naš nadpastir, mi pa kot tisti, ki bomo skušali z njim sodelovati; delati tisto, kar mislimo, da je najboljše za našo nadškofijo in Cerkev; in hkrati ga podpirati z molitvijo, kar je naše poslanstvo.“ Končno so duhovniki ljubljanske nadškofije dobili svojega pastirja, sogovornika in brata.
