Pieta | (foto: splet)
Dan žalujočih – da ne bodo ostali prezrti
Svetovalnica Marjana Debevec
Danes obhajamo praznik Žalostne Matere Božje, Marije, ki je žalovala za svojim sinom Jezusom in je zato blizu vsem, ki doživljajo bolečino izgube. V Katoliški cerkvi v Sloveniji je 15. september tudi dan žalujočih, letos že tretjič. O tem, kako lahko žalujočim stojimo ob strani, je v Svetovalnici Radia Ognjišče spregovoril jezuit p. Ivan Platovnjak, ki se spremljanju žalujočih posveča že vrsto let. Pogovor je vodila s. Meta Potočnik.
Ob izgubi bližnjega pogosto ne vemo, kaj reči. Bojimo se, da bomo s svojo besedo človeka še bolj prizadeli, zato se včasih raje umaknemo. Toda prav osamljenost je lahko za žalujočega dodatna bolečina. P. Platovnjak opozarja, da molitev, čeprav dragocena, ne more nadomestiti človeške bližine:
»Žalujoči ne potrebujejo samo molitve, ampak tudi bližino.«
Mnogi so hvaležni ljudem, ki molijo zanje in za pokojnega, vendar pogrešajo nekoga, ki bi jih preprosto poslušal ter jim dovolil povedati, kaj nosijo v sebi.
Pri spremljanju človeka v žalosti zato niso najpomembnejši dobri nasveti ali iskanje pravih besed. Veliko pomembneje je ustvariti prostor, v katerem je človek slišan in sprejet. Tudi ob izrekanju sožalja je včasih dovolj iskren stisk roke, objem ali tiha navzočnost.
»Manj ko bomo govorili, več dobrega bomo naredili.«
P. Platovnjak spodbuja tudi, naj se ne bojimo izgovoriti imena pokojnega. Ljudje pogosto mislimo, da bomo s tem obudili boleče spomine, toda žalujočega lahko še bolj prizadene občutek, da je njegov ljubljeni človek izginil tudi iz spomina okolice.
Lep spomin, izrečeno ime ali vprašanje »Kako ti gre?« so lahko dragocena znamenja bližine.
Žalovanje se tudi ne konča s pogrebom, sedmino ali tridesetim dnem. Prav pozneje, ko se življenje drugih vrne v običajne tirnice, lahko žalujoči ostane najbolj sam. Ob tem je pomembno sprejeti, da žalovanje nima enakega časovnega okvira za vse in da globoka žalost ob izgubi ljubljenega človeka ni nekaj nenormalnega.
»Jaz nisem breme za druge. Jaz sem drugim priložnost, da se v njih uresniči Jezusova ljubezen.«
Krščanska vera pri tem odpira še eno razsežnost: smrt ne izbriše ljubezni. Odnos s pokojnim se spremeni, spomin in ljubezen pa ostajata. Kot pravi p. Platovnjak: »Ljubezen se ni uničila, ampak se nadaljuje na nov način.«
Prav zato dan žalujočih ni namenjen le tistim, ki so izgubili bližnjega. Je povabilo vsem nam, da jih opazimo, se jim približamo in ostanemo ob njih tudi takrat, ko od slovesa minejo tedni, meseci ali leta.
Žalovanje človeka spremeni. Če pred bolečino ne beži, lahko iz nje počasi raste večja sposobnost sočutja in bližine. P. Platovnjak je ob sklepu pogovora spomnil, da na koncu za nami ne ostanejo predvsem stvari, ki smo jih ustvarili ali zgradili, ampak ljubezen, dobrota in lepo, kar smo živeli z drugimi.
Ja, nismo sami!
Po naših župnijah smo povabljeni, da tudi letos namenimo posebno pozornost ljudem, ki žalujejo po smrti svojih bližnjih. P. Ivan Platovnjak spodbuja, naj dan žalujočih v župnijah ne ostane le pri omembi pri maši.
Pripravijo lahko primerno bogoslužje, molitveno uro ali srečanje po maši, kjer žalujoči dobijo varen prostor za pogovor in bližino. Pomembno je, da pobuda ne ostane le naloga duhovnika, ampak da se vključijo tudi laiki, Karitas in tisti, ki so sami že prehodili pot žalovanja.
Posebno pozornost naj namenijo vdovam, vdovcem in drugim, ki so po izgubi ostali sami. »Da niso sami, da se sploh začutijo žalujoči: ja, nismo pozabljeni, obstajamo.«
Praznik Žalostne Matere Božje
15. septembra v Katoliški Cerkvi obhajamo god Žalostne Matere Božje.
Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti.
Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave.
Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba.
Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu.
Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«
Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.
Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje.
Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani.
Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!
