Od Marije k Mariji 2026: 1. dan – Od Bovca v Kanal

Radijski utrip 06. 09. 2026, 23:47 Robert Božič

Zgodaj zjutraj smo pri Devici Mariji v polju začeli letošnje že 15. radijsko romanje Od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. Letos kolesarimo po zahodnem delu naše čudovite Slovenije, obiskujemo župnije, domove starejših in se ustavljamo v krajih, kjer živijo naši zvesti poslušalci. Srečanja prvega dne, topli in prijazni ljudje, naše poslušalke in poslušalci so nas navdušili in veselimo se srečanj, ki jih bo prinesel jutrišnji drugi dan.

23:44 Prvi dan skozi oči Izidorja Ščeka

Radijsko kolesarjenje od Marije k Mariji vsako leto speljemo po povsem novi trasi. Po petnajstih letih bi morda pričakovali pomanjkanje idej, a vedno znova se Slovenija izkaže kot zakladnica novih in novih še neobiskanih krajev, čudovite narave, znamenitosti, predvsem pa neizčrpen vir srčnih ljudi.

Letošnje kolesarjenje smo začeli daleč proč od ponorelega sveta. Visoke gore okoli nas so nam v popolni tišini usmerjale pogled v zvezdno nebo. Zvon v zvoniku je vabil k večerni maši na prav poseben način. Ni se mu bilo treba truditi, da bi preglasil hrup mestnega sveta. Skozi večerno svežino je njegova melodija nežno preplavila Log pod Mangartom, kjer smo se zvečer zbrali, da bi lahko v nedeljsko jutro vstopili sveži in polni energije. Čakali so nas namreč Prijatelji.

Začelo se je v Bovcu. Pričakovali smo blagoslov gospoda župnika v cerkvici Device Marije v polju, a takoj je bilo jasno, da to nedeljo ne bo zaznamovalo samo toplo sonce, ki je pravkar pokukalo izza gora, temveč tudi srčni in veseli ter seveda radovedni poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče.

Stiski rok, pesem, predstavitev in blagoslov pred Marijino podobo. Zunaj pa obložena miza in beseda da besedo. O lepotah teh krajev, pa tudi o skrbeh. Demografija je porazna, številke so neizprosne in govorijo o umiranju kraja. Šola se neusmiljeno prazni, v prvi razred se je vpisal en veroučenec.

Pot proti Kobaridu ob občudovanju okoliških gora in smaragdne lepotice hitro mine. Zavedanje, da se je pred sto desetimi leti tu odvijala znamenita soška fronta, ti misli nehote napelje k razmišljanju o različnih smislih in nesmislih. Pravnuki tistih, ki so se takrat gledali preko puškinih cevi, danes z lahkoto sobivajo kot turisti, uživajoč isto lepoto, ki je niti vojna ne more uničiti.

Nedeljska sveta maša v polni kobariški cerkvi mine, kot tudi srečanje Prijateljev s številnimi zgodbami življenja ob meji, a v zraku ostajajo besede homilije o ljubezni in tišina, v kateri smo si odgovarjali na vprašanje o molitvi med zakoncema in v družini.

Molitev med prijatelji pa smo doživeli kaj kmalu po srečanju v Kobaridu, ko smo ob grobu Simona Gregorčiča v eter zmolili opoldansko molitev in se spomnili prijateljev, ki so nam zaupali svoje molitvene namene. Prijazne gospodinje so izkoristile še zadnjo priložnost, da so postregle okusno in bogato nadevane kobariške štruklje s pogledom na Kobarid in že je po nekaj kolesarskih kilometrih sledilo kosilo.

Beseda kosilo je v tem kontekstu precej skopa, zato si zasluži nekaj več besed. To je bilo kosilo med prijatelji, ki se že dolga leta srečujemo na radijskih dogodkih in zato je čas ob okusni goveji juhi in vsemu ostalemu, kar pritiče nedeljskemu obroku, kot bi mignil minil v prijetnem pogovoru, spominih in načrtih kdaj se spet vidimo.

In spet kolo, pa gor in dol po stranskih poteh, po katerih nas vodijo, kdo drugi kot domačini, stari radijski prijatelji, vse do Tolmina, kjer se spet znajdemo med prijatelji. Večina se jih je pravkar vrnila z romanja k svetogorski Mariji, zato litanije v cerkvi zazvenijo še toliko bolj ubrano. Župniku, ki je v župnijo prišel pred nekaj dnevi, se kar smeji ob takemu občestvu, pa še Radio Ognjišče lahko v novi fari ujame brez motenj.

Ko se napovejo gostje, je vedno prisotno pričakovanje. Gotovo ga je bilo na naši poti največ v DSO Tolmin, kjer naj bil naš obisk že nekaj dni glavna tema pogovorov. Z zavedanjem, da je naše poslanstvo tudi prinašanje veselja, je prostore napolnil zvok harmonike in vesela pesem je marsikomu narisala nasmeh na obraz. Odšli smo polni lepih vtisov in s simpatičnimi punčkami iz cunj, ki so jih za nas ukrojili in sešili stanovalci doma.

Naslednjo traso je bila naša spremljevalka reka Soča. Nič več vihrava in igriva kot na poti iz Bovca, temveč nedeljskemu popoldnevu primerno lenobna in zaspana, ujeta v jezero pod cerkev sv. Lucije na Mostu na Soči. Srečanje s prijatelji, vesela pesem, predstavitev in zgodba o mogočni poslikavi Toneta Kralja, so bili uvod v kolesarsko gorsko etapo, s katero smo se izognili prometni glavni cesti in uživali v pogledih "od zgoraj".

Kljub strmim vzponom in spustom, smo v Kanal prišli nekaj minut prezgodaj, ravno dovolj, da nas je na cesti ujel sin naše projevke in opozoril na svojo mamo, ki nas je opazovala z balkona bližnjega bloka. V naselju je zadonela lepa Marijina pesem in ganjena poslušalka je priznala, da je to, kljub devetdesetim letom, njena prva "podoknica" v življenju. Še en kamenček v mozaiku veselja, ki ga ustvarjamo te dni.

Dan se je prevesil v noč, ko smo se še zadnjič predstavili zbranim domačinom, župniku in županu, zapeli in se poveselili pred cerkvijo, nato pa se po toplem domačem obroku z bližnje kmetije pogreznili v zasluženi spanec.

19.06 Kanal

Zastavljeni urnik je danes kar držal. Približno ob 19.00, tako kot smo načrtovali, smo za zaključek prvega omarskega dne, ki je zaznamovan z dolino reke Soče, pozdravili župljane in naše prijateljice in prijatelje iz Kanala in okolice. Prislunite kaj nam je povedal župan Miha Stegel:

Tukaj živijo srčni ljudje, pa pravi novi župnik Tomaž Kavčič in dodaja, da je v kanalu vedno dober pretok:

V Kanalu bo naša ekipa tudi prenočila.

 

17.00 Most na Soči

Pri Sv. Luciji na mostu nas je sprejel župnik Tomaž Kete, ki že devet let službuje v tem kraju in zraven skrbi še za sedem oziroma osem dodatnih župnij in občestev. Takole nam je predstavil utrip življenja v njihovih krajih. Posebej je vesel živžava otrok in mladine, ki je zdrava in obeta.

14.10 Tolmin

»Potem nas čaka Tolmin, kjer bomo v tamkajšnji župnijski cerkvi ob 14.00 skupaj zmolili litanije in se nato srečali, v Tolminu pa bomo ob treh popoldne obiskali tudi dom starejših občanov, je že zgodaj zjutraj napovedala Urša. In skoraj do minute natančno tako se je tudi zgodilo. No litanije so malo zamujale, je bilo preveč stiskov rok in veselega pozdravljanja ob prihodu.

 

12.00 Pri Gregorčiču

Po druženju z našimi poslušalkami in poslušalci v Kobaridu, smo odbrzeli naprej proti Svetemu Lovrencu, kjer smo ob 12.00 skupaj zmolili opoldansko molitev in se združili v molitvi po vaših namenih.

Izjemno lepo in doživeto je bilo druženje ob cerkvici, kjer je pokopan slovenski pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Med drugim nam je ga. Irena, ki je skrbnica Gregorčičeve domače hiše, pojasnila, da je Simon Gregorčič že v letu 1864 (star komaj 20 let) napisal in objavil v Slovenskem glasniku 13 pesmi, ki pojejo o ljubezni do domovine. Vse skupaj je poimenoval Iskrice domorodne. V eni izmed njih je tudi kitica, ki govori o pesnikovi prošnji, želji, kje naj bo pokopan:

"Tik ob Soči mal je griček,
tam očetje moji spe;
tamkaj, bratje mal kotiček
moje naj kosti dobe."

10.15 Kobarid

Letošnji prvi romarski dan smo zjutraj začeli z blagoslovom v Bovcu, sledilo je prvo kratko druženje in že je naše kolesarje pot vodila v Kobarid, kjer so se tamkajšnjim župljanom pridružili pri sv. maši.

Nepozabni so tudi kobariški štruklji.

Kam nas bo romarska pot vodila jutri, v ponedeljek 7. septembra?

Z našimi poslušalci in poslušalkami se bomo srečevali  na poti Kanal - Nova Gorica (Kapela) - Šempeter pri Gorici – Miren (Grad) - Bukovica - Dornberk. Po jutranji sveti maši v Kanalu nas bo pot vodila skozi novogoriški konec, obiskali bomo tudi Dom starejših občanov Gradišče nad Prvačino in drugi dan romanja zaključili v Dornberku. 

Bodite z nami in spremljete naša oglašanja v živem radijskem programu, dogajanje pa najbolj sveže odmeva na našem FB profilu!