Jon Kanjir v družbi | (foto: osebni arhiv)
Star sem 23 let in smrti se ne bojim
Komentar tedna Jon Kanjir
Nedavno je v medijih odmevala zgodba o tem, da želi Mestna občina Maribor v Bresternici poleg skupnostnega centra za demenco, zgraditi še hišo hospic. Predlog, ki se ga je razveselil marsikdo, ki se zaveda potrebe po vzpostavitvah hospicev po celotni Sloveniji, je naletel na nasprotovanje domačinov. Ob tem se mi je porodilo precej misli in vprašanj.
Zakaj se tako oklepamo življenja? Zakaj tako težko sprejmemo že misel na to, da se bo življenje enkrat končalo? In da se vsak dan, na še tako lep ali sončen dan, številne družine soočijo z izgubo? Morda zato, ker se bojimo neznanega, morda, ker težko spustimo vse, kar imamo, ali pa še kaj ostaja nerazrešenega in želimo to spremeniti. Star sem 23 let in z mirom v srcu brez težav povem, da se ne bojim smrti. Zares ne. Pa ne zato, ker ne bi rad živel, ravno nasprotno. Ker ljubim življenje, se ne bojim smrti. Ker v vsakem dnevu zares uživam, ker imam toliko dejavnosti, ki mojemu življenju dajejo smisel. Imam res veliko interesov, zato skoraj ne verjamem, da bom v življenju storil prav vse, kar si želim in to sem pripravljen sprejeti. Misliti mi dajejo pogovori o teh temah s številnimi prijateljicami in prijatelji različnih starosti, nedavno sem od mlade punce slišal: joj, nehajva govoriti o tem, jaz še ne smem umreti, toliko še moram doživeti! So kljukice z življenjskega seznama res tako pomembne?
Ravno zato, ker bi rad še marsikaj doživel, živim na polno in sem pripravljen sprejeti tudi smrt, ko bo prišla. Pa naj bo to čez 60 let ali pa danes popoldne. Če lahko izbiram, bi želel pred smrtjo vedeti, da me čaka. Pa ne zato, da bi izkoristil vse možne oblike zdravstvene pomoči, ampak da bi vsem, ki jih imam rad, to tudi povedal in se jim zahvalil ter jih objel, nato pa odšel. Življenje, ki je bilo vredno življenja in sem lahko zanj samo hvaležen. In tako enostavno dojemam smisel svojega življenja, ljubiti in biti ljubljen, pa ne le v partnerskem odnosu, ampak v odnosu do družine, prijateljev, znancev in tudi tistih sosedov, sodelavcev in drugih, ki mi morda niso najbolj po godu Ali ni toliko lažje in lepše, če se imamo radi?
Ob nedavni novici, da nekateri prebivalci v Bresternici nasprotujejo gradnji hiše hospica v njihovi soseski, se pravzaprav nisem začudil in jih tudi ne obsojam, četudi sem prostovoljec v Slovenskem društvu Hospic in zelo podpiram razvoj paliativne in hospic oskrbe. Ampak vseeno razumem strahove ljudi, saj se v današnji družbi nismo pripravljeni odprto pogovarjati o smrti, žalovanju in slovesu, ker je to še vedno tabu. Dobro se spominjam dnevov po nenadni smrti babice, s katero sva si bila zelo blizu. Na dan smrti bi moral na praznovanje prijateljevega rojstnega dne, a sem ostal doma z družino. Verjetno nikoli ne bom pozabil prijatelja, ki me je takoj, ko je izvedel, poklical in nerodno izrekel sožalje. V dneh do pogreba je sledila tišina, kot, da ne bi imel veliko prijateljev. Ne obsojam jih, popolnoma razumem, da v najstniških letih nismo bili opremljeni kako se odzvati na stisko in žalovanje bližnjega, obenem pa se bojimo, da bi rekli kaj narobe, kot da ne gremo na pogovor s prijateljem ampak ustni zagovor. Nato pa me je poklicala prijateljica in me s stisko, ki jo je bilo mogoče čutiti v glasu vprašala kako sem. Sploh ni šlo za to kaj je rekla, kaj vprašala, ampak za dejstvo, da je zbrala pogum in me poklicala. Še danes se spominjam na to, ko komu od znancev umre bližnji. Pomagati mu ne morem, lahko pa mu namenim svojo bližino, kar se morda zdi bore malo, a je zares največ, kar lahko damo in obenem veliko, kar lahko prejmemo, ko smo v stiski.
Če se torej bojimo smrti in žalovanja, kako se ne bi bali hospica? Prav zato je naloga vseh nas, čisto vseh, da se o teh temah pogovarjamo, dajemo prostor čustvom, žalovanju in sprejemamo vse, kar nas doleti. Tako bomo skupaj soustvarjali sočutnejšo družbo, saj verjamem, da si tega vsi želimo, četudi tega morda ne ubesedimo. Ko se bomo zavedali, kako zavedanje in sprejemanje minljivosti naše življenje obrneta na dobro, kako nam to pomaga k polnemu življenju brez strahu pred smrtjo in žalovanjem, si bomo bližine hospica želeli. Kot prostovoljec spremljam umirajoče ljudi, ter sem podpora žalujočim otrokom in mladostnikom, ob tem mi večkrat kdo reče: kako to zdržiš, zakaj se ukvarjaš s tem, če je tako težko? In odgovorim, da je ravno obratno. Ko svoj čas darujem za umirajoče ali žalujoče, se ob tem tudi sam odpiram in čutim svojo ranljivost, me ravno to notranje krepi, navdihuje in izpolnjuje. In tako ima moje življenje poslanstvo in smisel. Zato se sam bližine hospica ne bojim, ampak veselim.
