Od Marije k Mariji 2026: 3. dan – Pri Mariji Obršljanski

Radijski utrip 08. 09. 2026, 13:23 Robert Božič

Z opoldansko sveto mašo, ki jo je ob somaševanju prisotnih duhovnikov daroval koprski škof msgr. Peter Štumpf in smo jo tudi neposredno prenašali, ter srečanjem PRO, smo zaključili letošnje jubilejno 15. romanje Od Marije K Mariji.

Poleg oglašanja naših sodelavk in sodelavcev ste že zjutraj ob 8.00 lahko prisluhnili pogovoru z župnikom v Kanalu ob Soči Janezom Kavčičem, ki je povedal, kaj njemu osebno pomeni Marija, kako gleda na naše romanje in na romanja nasploh, kako si razlagati molitev rožnega venca in kako se z njo lahko tudi zavarujemo. Sledili so utrinki z današnjih srečanj, ki so zbrani v nadaljevanju.

Opoldne pa smo se na današnji mali šmaren zbrali v romarski cerkvi posvečeni največjemu Marijinemu prazniku, Vnebovzetju, ki kraljuje na griču vrh vinogradov nad Komnom. Prepričali smo se, da je to svet kraj, ki privlači s svojo lepoto, skladnostjo  in preprostostjo. 

Sveto mašo je daroval koprski škof dr. Peter Štumpf, ki je v pridigi poudaril, da praznik Marijinega rojstva govori o čudovitosti in svetosti vsakega človeškega življenja.

Življenje je po njegovih besedah dar, ki ga človek ne more v celoti izmeriti ali zaobjeti... Posebej je izpostavil materinstvo ter pomen podpore materam in njihovim otrokom. »Če želimo živeti v miru, moramo varovati in podpirati tudi matere in njihove otroke,« je poudaril.

Mir se po njegovih besedah začne v materinem srcu, družini in družbi, ki materi sporoča, da ni sama. Ob tem je spomnil na Marijo, ki je sprejela življenje v negotovih razmerah in svojega sina Jezusa spremljala vse do križa.

Škof Peter je letošnje romanje od Marije do Marije povezal tudi z vsakdanjim življenjem in spomnil na pomen "realnega radijskega pristopa" ko je "prošnja vdih in zahvala izdih." Pri tem je mislil na t.i. molitveni nahrbtnik, v katerem smo zbrali vaše prošnje Mariji in predstavlja bremena, ki jih nosimo drug za drugega, šopek hvaležnosti, v katerem smo pred Marijo položili vaše zahvale, pa nas spominja na darove, ki smo jih že prejeli. »Nahrbtnik postane lažji, ko bremena nosimo skupaj,« je dejal škof Peter.

Ob koncu je romarje spodbudil, naj tudi po vrnitvi domov ohranijo ritem romanja – od Marije k Jezusu, od prošnje k zahvali in od prijatelja k prijatelju. Pridigo v nadlajevanju objavljamo v celoti.

Pridiga škofa dr. Petra Štumpfa: Bog začenja z majhnimi.Ne izbira hrupa in človeške moči!

Dragi bratje in sestre, dragi romarji na kolesih, dragi prijatelji Radia Ognjišče, vse vas z veseljem pozdravljam. Posebej lepo pozdravljam komenskega župnika, gospoda Aljoza Kržišnika, našega gostitelja, urednika Radia Ognjišče, monsignorja Franca Trstenjaka, in vse njune sodelavce ter župnika Ivana Bajca.

Na čudoviti praznik Marijinega rojstva smo poromali k Devici Mariji v Brje pri Komnu. Prišli smo k Materi, da bi ji voščili za rojstni dan.

Za kolesarji je naporna pot od Marije k Mariji. Vrteli ste pedala, premagovali kilometre, srečevali gostoljubne in dobre ljudi ter s seboj nosili prošnje v molitvenem nahrbtniku in zahvale v šopku hvaležnosti. In zdaj vse to polagamo pred Marijo.

Radio Ognjišče vedno najprej zna prositi, pa se zna tudi zahvaljevati. To je pravi ritem srca. Vdih prošnje in izdih zahvale.

Kraj, kamor smo danes preromali, nam govori o zvestobi in zaupanju. Cerkev Device Marije Bršljanske je prvič omenjena leta 1570, njen najstarejši del prezbiterija pa najverjetneje sega že v 15. stoletje.

V 17. stoletju so cerkev povečali in obnovili, pozneje pa so jo obogatili z marmornimi oltarji, Marijinim kipom z Jezusom ter freskami. Skozi stoletja je bila priljubljena Božja pot kraških ljudi.

K Mariji so prihajali s svojimi stiskami, posebej so se ji priporočali v času suše ter ob odhodih v Trst ali v daljni svet. Med prvo svetovno vojno je bila tudi ta cerkev, tako kot vse okoliške, vojaška bolnišnica. Ta sveti prostor je takrat postal zavetje ranjenih.

Zidovi te cerkve nam zato pripovedujejo tudi o hudih stiskah, ranah in trpljenju, ki jih povzroča vojna. Tudi Blažena Devica Marija je mati. V svoji ljubezni ne popušča in nas ne zapusti.

Spremlja nas na veselih in težkih poteh, v preizkušnji, ob odhodu in vrnitvi domov, v zdravju in bolezni. Praznik rojstva Device Marije nam govori o čudovitosti rojevanja. Rojstvo ni približevanje smrti, ampak je zmaga življenja. Vse, kar se rodi, se rodi zato, da bi za vedno ostalo v Bogu. Ob vsakem spočetju začne živeti nova in enkratna človeška oseba. Tudi življenje, ki se konča že v materinem telesu, ne gre v propad, ampak živi naprej v Bogu.

Rojevanje je tako velika skrivnost in čudovitost, da se ji niti Bog ni hotel odreči. Na svet bi lahko prišel kot odrasel, kot silen in mogočen, vendar je raje prišel kot nebogljen novorojenček. Pred njegovim prihodom pa se je po Ani in Joahimu zgodilo rojstvo Device Marije.

Bog rešuje svet in ga plemeniti po poti materinstva, nežnosti, negovanja, pestovanja in služenja. Papež Leon XIV. pravi, da Bog ni kakor maliki, ki jih lahko trdno držimo v svojih rokah, ampak je živ in daje življenje, kakor dete, ki ga je Marija pestovala v naročju. Glede življenja je duhovna resničnost.

Da bi lahko prebivalo v telesu, potrebuje tudi kemične in biološke procese. Toda življenja ne moremo v celoti izmeriti ali zaobjeti. Izmuzljivo je in skrivnostno.

Podobno je živemu srebru, ki je čudovito, vendar zelo živahno in se nam vedno znova izmika. Življenje ostaja v človeku, dokler ga Bog ne pokliče k sebi. Ko Bog, če smemo tako reči, spakira kovčke in podre našo šotorsko hišo, gre naše življenje za njim. Telo pa položimo na Božjo njivo, kakor imenujemo pokopališče, ki je tudi čakalnica vstajenja. Marijino rojstvo je začetek nove možnosti za človeštvo. Je tiha priprava na prihod Odrešenika.

Vsak novorojenček nam govori, da Bog še ni obupal nad človeštvom. Rojstvo Device Marije pa pomeni še več: da Bog rešuje ta svet po Materi, ki nam je rodila Odrešenika sveta.

Kar se je začelo z rojstvom deklice v skromni družini, je postalo zarja odrešenja za ves svet. Prerok Mihej oznanja: »Ti, Betlehem Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada Izraelu.«

Bog začenja z majhnimi.

Ne izbira hrupa in človeške moči. Ljubša sta mu neznaten kraj in nemoč otroka. Iz Betlehema bo prišel tisti, ki bo nastopil in pasel z Gospodovo močjo.

On sam bo mir.

Tudi Marijino rojstvo je bilo na videz majhen dogodek. Zanj so vedeli le redki.

Pa vendar je bilo kakor prva zarja odrešenja in trajnega miru. Vsak novorojenček nam govori, da Bog še ni obupal nad človeštvom. Rojstvo Device Marije pa pomeni še več: da Bog rešuje ta svet po Materi, ki nam je rodila Odrešenika sveta.

Danes tako praznujemo tudi Božjo odločitev, da bo Bog človeštvo rešil tako, da bo sam postal član človeške družine. Praznujemo pa tudi pogum vseh mater, ki sprejmejo življenje, rodijo otroka ter ga negujejo in varujejo. Če je danes svet v vojnah, je tudi zato, ker so matere ogrožene in nemirne.

Mnoge skrbi, ali bodo zmogle, ali bodo imele potrebno podporo. Nekatere ostajajo same, druge trepetajo za svoje otroke in svoj dom. Če želimo živeti v miru, moramo varovati in podpirati tudi matere in njihove otroke.

Papež Leon nam sporoča, da ljubiti in iskati mir pomeni varovati to, kar je sveto, in zato tudi to, kar se je pravkar rodilo, kakor majhen, ranljiv in krhek otrok. Mir se zato začne v materinem srcu, v družini, v družbi, ki materi zagotavlja: nisi sama. Tvoje življenje in življenje tvojega otroka sta dragocena in pomembna za vso človeško skupnost.

Blažena Devica Marija je tolažnica vseh mater, razume njihove veselje, utrujenost pa tudi strah. Tudi sama je sprejela življenje v negotovih razmerah, nato pa svojega Sina spremljala vse do križa. V njenem naročju vidimo, da sprejeti otroka pomeni sprejeti Boga, ki prihaja med nas.

Varovati življenje pa pomeni delati za mir. Evangelist Matej nam pove, da Jezusovo rojstvo ni bilo brez preizkušnje. Jožef ni razumel, kaj se dogaja. Njegovi načrti so se podrli, toda angel ga je opogumil: »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije.« In tako angel opogumlja danes tudi nas. Ne boj se sprejeti Marije. Ne boj se sprejeti otroka. Ne boj se sprejeti odgovornosti za drugega človeka.

Jožefov odgovor niso bile velike besede, ampak dejanje. Preprosto je Marijo vzel k sebi in tako postal varuh matere in otroka. In otrok bo dobil ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Bog je z nami na poti, recimo v utrujenosti kolesarja, v osamljenosti starejšega človeka, pa v skrbi matere, v molitvi poslušalca in prijateljskem stisku roke.

In to resnico smo okušali tri dni tudi v naši koprski škofiji in pa drugod po Sloveniji preko Radia Ognjišče, ko ste nekateri s kolesi romali ali hodili po poti od Marije do Marije. V postankih in kratkih srečanjih ste spoznavali, da človeška bližina ni nekaj nepomembnega. Prijazen obisk, gostoljubje, poslušati človeka, beseda, lepa beseda – vse to lahko postane začetek Božjega odgovora na prošnjo: »Ostani z menoj«, in tudi na poti vere.

In v Pismu Rimljanom zaključi: »Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Pavel ne pravi, da je vse, kar se nam zgodi, dobro, pravi pa, da Bog ničesar ne zavrže.

Tudi težke kilometre, mogoče napačne poti ali zastoje, vse lahko Bog vključi v pot našega odrešenja. In tiste, ki jih je naprej poznal, jih je tudi določil, poklical, opravičil in poveličal. Naše življenje je zato romanje k Jezusu.

Molitveni nahrbtnik je znamenje bremen, ki jih nosimo drug za drugega. Šopek hvaležnosti pa nas spominja, naj pri svojih prošnjah ne spregledamo darov, ki smo jih že prejeli. In nahrbtnik postane lažji, ko bremena nosimo skupaj. Šopek pa postane bogatejši, ko vsak doda svoj cvet.

Danes prosimo: Marija Bršljanska, izročamo ti vse zapisane in neizgovorjene prošnje. Vse zahvale, naše družine, poslušalce in prijatelje Radia Ognjišče. Naj bodo naše cerkve in naše skupnosti kraji, kjer se lahko rodi nekaj novega. Naj bodo naše župnije kraji, kjer je vsako življenje sprejeto in kjer se nihče ne bo bal prihodnosti, ker bo vedel, da ni sam. In ko se bomo vrnili na pot proti domu, naj v nas ostane ritem tega romanja: od Marije k Jezusu, od prošnje k zahvali in od prijatelja k prijatelju.

Amen.

9:17 Z zamudo v Braniku. 

»V Dorenberku, pr’ britofu, sem jih na levo peljala... In potem smo bili že skoraj v Batujah... Zdej pa bodo mene vsi pretepel...,« je Urša hitela pojasnjevati zamudo zbranim v Braniku... Več pa v videu...

 Župnik v Barniku, Rafael Leskovc pravi, da se je število kolearjev v njihovih krajih precej povečalo, odkar so na voljo električna kolesa. In dodaja zanimive ugotovitve:

Msgr. Franci Trstenjak: » Vabljeni da skupaj doživimo bližino Boga in Marije!«

»Radijci smo hvaležni za lepo vreme, ki smo ga deležni v teh dneh,« pravi naš direktor msgr. Franci Trstenjak in vabi k »vrhuncu romarskega kolesarjenja, ki bo sklepna sv. maša, ki se bo zgodila ob 12. uri v župniji Komen v Romarski cerkvi Device Marije v Obršljanske.«

»Namen vseh naših 15. kolesarjenj je bil, da bi opozorili na vrednost in duhovni pomen vsakega romanja, ne samo med veliko mašo in malo mašo, ampak sploh romanja, ker, zdi se mi, da se po eni strani ta romanja kar malce opuščajo, kakor da se nam ne bi dalo iti od doma in stopiti na sveto zemljo, kar so ponavadi božjepotni kraji in tam doživeti bližino Boga, bližino Marije ali pa kakega svetnika, ki jim je romarska cerkev posvečena.«

»Zato si želimo, da bi tudi malo mašo, ki je bila nekdaj v našem narodu zelo spoštovan praznik, zdaj v zadnjih letih, desetletjih pa se je kar nekako ta pomembnost znižala, pa se mi zdi škoda, da bi se ta duhovna dediščina našega naroda začela zapravljati, izgubljati iz naše srede in radijci prav s temi kolesarskimi romanji skušamo to obnavljati, poživljati, hkrati pa se srečati z našimi poslušalci in podporniki.«

Sicer pa boste tudi na današnji praznični dan lahko, tako kot že minula dva dni, spremjali dogajanje na letošnjem že 15. romanju Od Marije k Mariji.