msgr. Franci Trstenjak, gl. in odg. urednik
Odsotnost državnega vrha pri sv. maši v zahvalo za pontifikat papeža Benedikta XVI.
Tudi slovenski katoličani smo se v četrtek, 28. februarja, ko je bil zadnji dan papeške službe papeža Benedikta XVI., zahvaljevali za njegov pontifikat. V ljubljanski stolnici je bila zvečer slovesna maša, h kateri smo bili povabljeni verniki, povabljeni pa so bili tudi gostje – državni voditelji, politiki in veleposlaniki drugih držav. Od naših oblastnikov in politikov jih je bilo bore malo: podpredsednik državnega zbora Jakob Presečnik, ministrica Ljudmila Novak ter ministra Aleš Hojs in Žiga Turk.
Čeprav nam vsi politiki dopovedujejo, kako demokratični so in kako si prizadevajo za najvišje demokratične standarde, te lekcije, da se udeležijo pomembnih dogodkov katoliške Cerkve, ne zmorejo ali celo nočejo osvojiti. Kar je v drugih državah normalno, je pri nas nenormalno. Tako ni bilo 28. februarja pri maši v zahvalo za papeža Benedikta predsednika države, ni bilo predsednika državnega zbora, ni bilo predsednika državnega sveta, ni bilo nove predsednice vlade, ni bilo ljubljanskega župana. Ali so se opravičili ali ne, je posebno poglavje, še posebej zato, ker vsak izmed nas dobro ve, kako hitro znamo najti opravičila, če se nam kam ne da iti. Seveda pa obstaja tudi rešitev, da povabljenec pošlje svojega posebnega zastopnika, čeprav to ni povsem enako. Si predstavljamo, da bi na svoje slavje povabili dolgoletnega prijatelja, pa bi poslal svojega zastopnika. Mislim, da nam ne bi bilo vseeno. Opravičeno bi bili užaljeni in prizadeti.
Sprašujem se, kdaj bo prišel čas v naši Sloveniji, ko bomo katoliški državljani presojali in ocenjevali naše politike tudi – ponavljam besedico tudi - po odnosu, ki ga imajo do nas, do katoliške Cerkve. Z njim namreč pokažejo, kako nas spoštujejo oz. nespoštujejo. In če nam niso pripravljeni pokazati osnovnega minimalnega spoštovanja, potem je z nami – katoličani - nekaj hudo narobe, da jim kljub temu zaupamo svoj glas, in to v mnogih primerih le zato, ker se nam s plakatov smehljajo, ker so – pogovorno rečeno - „luštkani“ in ker nam govorijo besede, iz katerih se cedita med in mleko, na koncu pa imaš polna usta pelina in kislice.
Ko je papež Benedikt XVI. najavil svoj odstop, so se vsi resni, odgovorni državniki in politiki po Evropi in svetu odzvali s spoštljivo izjavo, s katero so podali njegov pomen in vlogo ne samo za Cerkev, ampak za ves svet in vso človeštvo. V Sloveniji je bila takšne izjave sposobna le stranka Nova Slovenija, 28.-ega februarja popoldan pa se je s sporočilom za javnost oglasil tudi Janez Janša.
Ob začudenju in razočaranju, ker na pomembnih dogodkih katoliške Cerkve ni najvišjih predstavnikov države, nam bodo hitro postregli s členom ustave, da je Cerkev ločena od države. Ampak, drage Slovenke in dragi Slovenci, tudi druge države imajo ta člen v ustavi, pa se kljub temu državniki in politiki udeležujejo pomembnih cerkvenih dogodkov. Morda imajo stisnjene zobe, morda jim je zoprno, morda se na dogodku dolgočasijo, vendar gredo, so navzoči, ker vedo, kaj je prav, kaj je demokracija, kaj se pravi imeti enak odnos do vseh državljanov.
Zato: ko izbiramo na volitvah t.i. predstavnike ljudstva za državni zbor in za najvišje državne funkcije, izbirajmo osebe, ki so sposobne imeti vsaj diplomatski odnos do katoliške Cerkve, če že ne premorejo osnovnega spoštovanja in priznanja drugače mislečih sodržavljanov.
Nova predsednica vlade nam je 27. februarja zvečer obljubljala – citiram po magnetogramu Državnega zbora: „Obljubljam pa vam, da je konec politike delitev, zaničevanja, žalitev in strahu“. A glej jo smola, še 24 ur ni minilo, pa je že prelomila obljubo, kajti v ljubljanski stolnici je ni bilo. Da bo razumljivo - preverjena informacija: gospa je dobila vabilo kot predsedujoča stranke PS. Morda mi porečete, da je to smešen in neresen zaključek, pa vendar kot katoliški državljan Republike Slovenije njeno odsotnost razumem kot delitev: za katoličane nimam časa. Preprosti pregovor pa vsakogar, kaj šele za odgovorne može in žene uči: to narediti, onega ne opustiti.
Morda se je res škoda ob takšnem preziru katoličanov razburjati, ko vemo, kaj nam je Jezus povedal in kaj beremo v Svetem pismu. A ker to ni samo vprašanje, ki bi se dotikalo posameznika in njegovih občutkov zadovoljstva, marveč je vprašanje prave demokratične podobe slovenske države, in ker to ni osamljen primer, ampak jih je bilo v dobrih dvajsetih letih slovenske samostojnosti veliko in preveč, se je nujno oglasiti in odločno povedati svoje razočaranje. Če ne bo boljših rezultatov jutri ali pojutrišnjem, pa bodo – v to sem prepričan – čez dvajset, trideset let, saj navsezadnje tudi mi pobiramo sadove, katerih semena so bila položena v slovensko zemljo pred petdesetimi in več desetletji, še posebej, ker je bila naša zemlja blagoslovljena med drugo svetovno vojno in po njej s krvjo nedolžnih Slovenk in Slovencev.
