Benedikt XVI. – hvala ti!

Svet | 26.02.2013, 14:30

Bila sem na radiu, ko so 19. aprila 2005 izgovorili njegovo ime – ime novega papeža. Ob izvolitvi tega velikega profesorja in misleca sem se kar malo nejeverno spraševala, kako bo ravnal v odnosu z ljudmi, z množicami.

Poznali smo ga namreč kot bolj zaprtega in resnobnega. Pa sem se kmalu prepričala o nasprotnem. Če so ga prej mnogi označevali za konzervativnega, ne glede na to, kaj naj bi že ta beseda pomenila, pa je s svojo prvo okrožnico Bog je ljubezen, podrl vse meje. Pokazal se je za bolj naprednega od vsega liberalnega sveta. Ni se bal spregovoriti tudi o telesni ljubezni med možem in ženo, ki jo je povzdignil na tako visoko raven, da nam je po eni strani izprašal vest, koliko kot zakonci to ljubezen v resnici živimo, hkrati pa nam je dal krila in nam pokazal vso lepoto in razsežnosti ljubezni, ki je Bog. Ves svet danes išče srečo; išče jo v ljubezni. In največkrat je ne najde, ker je ta ljubezen sebično iskanje samega sebe. Dokaz za to je obupan Zahodni svet, številne stiske in duševne bolezni. Benedikt XVI. pa nam je skozi vseh skoraj osem let papeževanja nakazoval, kje človek lahko najde srečo. Nikoli nas ni zavajal. Nikoli ni besed zavijal v celofan, kot danes žal ravnajo nekateri tako v družbi kot tudi v Cerkvi. Vedno je povedal resnico, kajti prava ljubezen je tudi resnica. O tem je spregovoril tudi v svoji tretji okrožnici in to je bil eden od temeljev njegovega vodenja Cerkve.

Spremljala sem ga na raznih potovanjih, srečanjih, avdiencah in ob drugih priložnostih. Pravzaprav bi morala reči: imela sem srečo, da sem ga lahko spremljala. Vsakokrat to zame ni bilo le delo, ampak so mi njegove misli segle globoko v srce. Kot sem že rekla: ni se bal nikogar, saj je deloval v službi resnice. Kolikokrat se je žrtvam in vsemu svetu opravičil za strašne zločine, ki so jih zakrivili nekateri duhovniki... pa mu še vedno očitajo, da ni ničesar naredil zanje. Najpomembnejše pa je, da je uvedel strožje ukrepe za kaznovanje in odkrivanje teh zločinov. Na njegovem hrbtu so se lomila kopja vseh ran Cerkve, ki jih je on ponižno in pokončno sprejemal.

Trdno je verjel v vesoljno bratstvo ter se zanj zavzemal z vsem svojim bitjem. Kamorkoli je odpotoval, se je vedno srečal s predstavniki drugih cerkva in velikih verstev, pa tudi z nevernimi. Spomnimo se samo njegovega srečanja s kulturniki v Parizu. Kako ganljiv je bil je bil tudi njegov obisk modre mošeje v Istanbulu; ali pa sinagog v Rimu, Koelnu in New Yorku.

Ni prenehal pozivati k miru, hkrati pa se je tudi sam odpravil na nemirna območja. Preteklo jesen je obiskal Libanon, čeprav so mu to zaradi nasilja v bližnji Siriji mnogi odsvetovali. In čeprav mogoče ni vplival sam na potek političnih dogodkov, je pa v srca ljudi prinesel mir in trdno vero ter zagotovilo, da je z njimi; da niso sami. Posebej pretresljivo je bilo njegovo srečanje z mladimi. Udeležili so se ga namreč tudi nekateri mladi iz Sirije, pa tudi mladi muslimani. Papež se je takrat z vso očetovsko ljubeznijo in odločnostjo obrnil nanje ter pozval tako kristjane kot tudi muslimane, naj si skupaj prizadevajo za mir. Torej ni več pozival le kristjanov, naj se zavzamejo za dialog, ampak je šel korak dlje. Verniki obeh verstev naj skupaj gradijo mir in vesoljno bratstvo.

Kljub temu pa so ga obsojali in napadali z ene in drugi strani. Pa vendar Benedikt XVI. ni popustil. Ni popustil v temeljnih vprašanjih, ki zadevajo človeka, saj se je zavedal, da služi Resnici; da to ni njegova domena, kot je dejal br. Miran Špelič v Pogledih Slovenije. Resnice ni mogel spremeniti. Ostal je neomajen in hkrati poln dobrote, miline in usmiljenja. Nič kolikokrat se je zavzel za spoštovanje človeka, za njegovo dostojanstvo in pravico do življenja vse od spočetja do naravne smrti. Kdo drug še lahko reče, da tako ceni človeka, kot prav on? Vedel je tudi, da je prihodnost človeštva zagotovljena, če bo temeljila na zdravih družinah. Zato je večkrat odločno povedal, da je družina zakon med enim moškim in eno žensko. Po drugi strani pa je ostal oče vseh, tudi tistih, ki jim takšen zakon ni uspel. Tako je med lanskim svetovnim srečanjem družin v Milanu z vso očetovsko ljubeznijo v svoje srce znova sprejel tudi vse ločene in na novo poročene. 'Kljub temu, da ne morete prejemati evharistije, ste v srcu Cerkve', jim je zagotovil. 'Vaše darovano trpljenje je temelj in podpora za njeno življenje'.

In potem je prišel praznik lurške Matere Božje. Pričakovali smo preprosto, kot vsako leto, svetovni dan bolnikov. Nekaj minut čez opoldne pa naznanitev papeževe odpovedi službi... Najprej nisem mogla verjeti. Začutila sem se siroto, da nas zapušča oče. Potem pa sem občutila do njega še večje spoštovanje. Pred Bogom je začutil, da je za Cerkev bolje tako. Ob nastopu službe je dejal, da bo njegov program izvrševati Božjo voljo in tudi tokrat ji je sledil.

Pa še ena misel me je prešinila. Benedikt XVI. nam je s tem korakom znova pokazal, da mora vsak hoditi proti Bogu z osebnostjo, ki mu jo je dal. Ni se treba spreminjati ali posnemati druge. Ratzinger je povsem drugačen kot Wojtyla. Slednji je dejansko umiral na očeh javnosti. S tem nam je dal močno lekcijo, kako sprejeti trpljenje in smrt. Ratzginger pa je drugačen. Ko je videl, da mu moči močno pešajo, se je odločil, da se bo umaknil izpred oči javnosti. Oba velika človeka, oba papeža, pa vendar vsak pred Bogom svoja osebnost. Kakšna hvaležnost za oba!

Jutri nas bo Benedikt pri splošni avdienci še zadnjič nagovoril kot papež. V četrtek dopoldne se bo poslovil od kardinalov in nato ob 17. uri odpotoval v Castel Gandolfo. Od 20. ure naprej bo papeški sedež izpraznjen. In kot se je le redko zgodilo v zgodovini, bomo najverjetneje hkrati imeli dva papeža: enega v pokoju, ki sicer ne bo več papež, ampak vendarle, in enega na Petrovem sedežu. Bo prvi lahko kaj vplival na drugega? Bo sploh želel vplivati? Ob tem mi je na misel prišel stavek: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Kdo ve, če se ne bo novoizvoljeni papež kdaj na skrivnem odpravil v samostan h kardinalu Ratzingerju in ob Mozartovi glasbi poklepetal z njim... Kdo ve, kakšne odgovore bosta našla v evangeljski medsebojni ljubezni z Jezusovo pristnostjo med njima... A to so le preprosta ugibanja. Nam pa ostaneta molitev in močna vera, h kateri nas je vedno pozival Benedikt XVI. Mogoče ni naključje, da se je prav v letu vere odločil odpovedati se svoji službi. Mogoče nas s tem spodbuja, da našo vero vzamemo še bolj zares, še bolj odgovorno, ne glede na papeža, na škofe ali duhovnike, sem za Cerkev odgovorna/odgovoren tudi jaz...