Sebastjan Likar
Biblične razsežnosti
Ali si predstavljate Izraelca, ki je živel v egiptovski sužnosti, a je bil pod Mojzesovim vodstvom rešen te nadloge? Gotovo je to z velikim zanosom pripovedoval svojim otrokom in vnukom. Ali veste, kaj si mislijo tisti, ki so preživeli velike naravne katastrofe ali človeške nesreče? Najbrž je celotno njihovo življenje s tem zaznamovano. Gotovo si nekdo, ki je preživel svetovno vojno, kot velik dan zapomni tisti dan, ko se je vojna končala. Večina izmed nas gotovo ve, kje je bila v času razglasitve samostojnosti naše države ali pa tisti torek, ko so teroristi napadli Združene države Amerike …
Dogodki bibličnih razsežnosti so za človeka epohalni. Ne samo, da si jih globoko vtisne v spomin in iz njih živi, je zaznamovan, pač pa o njih tudi govori. Bodisi da gre za prijetne spomine ali za madeže preteklosti. Vsakih nekaj deset ali sto let pa nam Bog postreže s kakšnim presenečenjem. Tako presenečenje, tolikšna biblična razsežnost se je prav gotovo zgodila z napovedjo papeža Benedikta XVI., ki je v začetku februarja urbi et orbi naznanil, da želi zaradi starosti in oslabelosti prepustiti nasledstvo apostola Petra mlajšemu izbrancu. Ali se sploh zavedamo, da je to dogodek, ki spreminja zgodovino, predvsem zgodovino Cerkve? Ali se sploh zavedamo, da je to dogodek, ki mu cela vrsta generacij ni mogla biti priča?
Vrnimo se nekaj let nazaj … Generacija, ki smo odraščali v osemdesetih letih, je bila priča veličini papeža Janeza Pavla II. Njegova odločnost, pred katero se je umaknil celo komunizem, je bila občudovanja vredna. Prav tako njegova očetovska skrb za vse Cerkve. Pravzaprav si Cerkve ni bilo mogoče predstavljati z drugim papežem. NAŠ papež, sveti oče, je bil pač Janez Pavel. Ne kateri koli. Tisti Karol Wojtyla, ki je prišel iz – za zahodnjake – daljne dežele. Naše, bratske slovanske dežele. Spremljali smo ga, srečni, ponosni, verni, na dveh obiskih v naših krajih. Z nekakšno pokončnostjo, ker smo katoličani. Nato se je življenje prevesilo v obdobje staranja. To dejstvo ni prizaneslo niti Božjemu možu in tako velikemu človeku, kot je bil slovanski papež. Njegovo hiranje smo sprejeli. Ga živeli. Sočustvovali. In mu nismo mogli pomagati pri vseh avdiencah, potovanjih in drugih opravilih prvega med škofi, voditelji narodov. Njegovo staranje je pač sodilo v okvir papeške službe, za katero je stari rek govoril, da papeži zbolijo samo za eno boleznijo. In to za tisto, za katero umrejo. In nato je prišla tista odrešilna ura. Tisti posvečeni obisk sestre Smrti, ki je svetnika vrnila v naročje Očeta in Odrešenika, katera je oznanjal poln Svetega Duha.
Kar nismo mogli verjeti. Dal nam je zgled. Dal nam je poguma, celo v trenutkih, ko je bilo očitno, da sam nima več vseh niti v rokah. Konklave. Volitve. Mlajši sploh nismo vedeli, kako to poteka, razen iz predavanj o cerkveni zgodovini in pravu ter o novinarskem širjenju črnega in belega dima.
Nato pride papež. Tokrat je nemški. Že to je bil ponoven prelom, čeprav smo vedeli, da je tesen sodelavec poljskega, in smo to potezo kardinalov nekako pričakovali. Prišel je papež, ki je deloval togo (recimo temu pač nemško), ostro, brez posebnega posluha za verne množice. Toda to je bil papež. Tisti, ki je oče vseh Cerkva. Tisti, ki je kot profesor na Nemškem hodil naokrog z baretko in se vozil s preprostim kolesom. Medtem ko so se njegovi kolegi in kasnejši kritiki Cerkve šopirili z limuzinami, je on očaral predvsem s pripadnostjo Kristusu.
Ja, tudi to je bil papež. Svetnik. Tukaj ni kaj drugega reči. Papež Janez Pavel II. je pokazal en način sledenja Kristusu. Papež Benedikt drugega. Oba se stikata v eni točki: vsak kristjan, od Petrovega naslednika do zadnje uboge vdove, je poklican k svetosti. Vsak na svoj način. In papež Benedikt je po Svetem Duhu pokazal sicer za Cerkev nenavaden zgled, a vendar za vsakega izmed nas svetel zgled. Prisluhnil je svoji starosti, ki se kaže kot neusmiljeni sodnik človekovemu telesu, in razodel načrt ter se v tem tednu poslovil. Ne iz Cerkve, temveč iz službe. Ostal bo dejaven. S svojo molitvijo, meditacijo in poglobljenim iskanjem Božje volje za njegov čas in ostanek življenja. Bogu hvala za tako potezo biblične razsežnosti! Bogu smo lahko hvaležni za njegov zgled, tudi za nas. In Bogu smo lahko hvaležni za Cerkev, ki se s tako svetostjo upira vsem viharjem greha, ki se marsikdaj nezadržno nalaga tudi v njenih vrstah.
Seveda, marsikomu v teh dneh prihaja na misel, da je papež to svoje dejanje storil pod vplivom drugih. Da je to zaradi vseh škandalov v Cerkvi. Da so v ozadju interesi kardinalov. Žal. Tudi zaradi kakšne zgrešene investicije vatikanske, sicer izredno stare in preizkušene diplomacije lahko to mislimo, vendar se mi tako mišljenje pravzaprav upira. Biti papež, vrhovni pastir Cerkve, Petrov naslednik, pomeni biti prvi, a hkrati po Jezusovem nauku tudi zadnji. To pomeni biti najvišje, pa vendar to prinaša tudi posebno službo služabništva. In da bi tako odgovorno nalogo odgovorno opravljal skoraj devetdesetletnik?
Papež je bil gotovo poslušen Svetemu Duhu, ki se mu je nedvomno razodel tudi po njegovih svetovalcih, prijateljih, sodelavcih. Tudi če so mu oni takole svetovali, so mu svetovali prav. In papež se prav gotovo zaveda, da Cerkev ni on sam, ampak smo vsi.
Da bomo vedeli, kako smo vsi poklicani, da smo Cerkev, da smo zgled … je prav, da tudi sami prosimo Svetega Duha, naj da modrih odločitev kardinalom, ki se bodo zbrali, da bi iz njihovih vrst prišel sveti oče. Takega potrebujemo, ki bo pokazal na pravo svetost. Kot svetel zgled njegovih predhodnikov, Janeza Pavla in Benedikta.
