p. Robert Bahčič
Praznik sedeža apostola Petra
Danes, 22. februarja, v katoliški Cerkvi obhajamo praznik sedeža apostola Petra. Spominja nas, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru, Skali, in ga postavil za vrhovnega pastirja svoje črede. Apostol Peter je bil izbran in postavljen «za vodnika vseh poklicanih narodov, vsem apostolom in vsem očetom Cerkve; izbran, da vodi vse, ki jim v prvi vrsti vlada Kristus. Božja naklonjenost je temu možu podelila veliko in čudovito deležnost pri svoji moči», pravi sv. Leon Veliki, papež.
Prav o liku in vlogi papeža se v zadnjih desetih dneh veliko piše in še več govori. Ko je papež Benedikt XVI v ponedeljek, 11. februarja 2013, bral svojo odpoved petrinski službi, se mu je glas zelo tresel. Gotovo mu ni bilo lahko posredovati svojo odločitev, ko je dejal: «Potem ko sem večkrat pred Bogom izprašal svojo vest, sem prišel do zaključka, da mi moje moči zaradi starosti ne omogočajo več primernega vodenja Cerkve.» Pojasnil je, da je odločitev o odstopu sprejel po dolgem premisleku pred Gospodom in v dobro Cerkve. Za veličino te Benediktove odločitve ve samo Bog.
Novica o papeževem odstopu se je razširila v trenutku. Okolico trga sv. Petra so nemudoma preplavili novinarji in televizijske hiše so začele postavljati svoje šotore, kjer bodo zagotovo vztrajale vse do velike noči. Poročanje iz Rima je bilo postavljeno na prvo mesto pri dnevnikih in poročilih, na naslovnice časopisov in revij. Ostale problematike, ki pestijo svet, so vsaj za nekaj časa bile postavljene na stranski tir. Knjige Benedikta XVI. in knjige o njem, napolnjujejo izložbeno okno vsake boljše rimske knjigarne.
Papež je s svojo odločitvijo pretresel tako Cerkev kot ves svet. Gre za zgodovinsko in obenem tudi preroško gesto Benedikta XVI. v življenju Cerkve, ki človeka, predvsem pa katoličana, ne pušča hladnega, ampak ga vabi k premišljevanju, molitvi, veri. Brez molitve in premišljevanja, brez delovanja Svetega Duha se ne pride do takih preroških odločitev. V to smer razmišljanja nas je usmeril tudi papež, ko je dejal, da je o svoji odločitvi dolgo premišljeval, torej molil pred Bogom. To me še bolj utrjuje v veri, da Cerkev in njene velike ljudi vodi Božji duh ter jim daje svojo milost in blagoslov za uresničevanje poslanstva, ki jim je zaupano. Božja milost in ljubezen vedno presenečata in človeka včasih tudi streseta, da se ne oklepa tega, kar misli, da mu za vedno pripada samo zato, ker mu je bilo enkrat dano. Če je Gospod kaj dal, to lahko tudi vzame – zakaj pa ne? Včasih so potrebni tudi kakšni pretresi, čeprav nam na začetku morda niso všeč. Treba je zaorati globlje in hoditi po tisti poti, ki jo je začrtal Gospod in ne človek.
Kdor je papeževo delo in življenje spremljal redno, ga njegova nenadna odločitev morda ni niti toliko presunila. Spomnimo na knjigo Luč sveta, kjer je v intervjuju Benedikt XVI. spregovoril o možnosti odstopa, ko papež dopolni 85 let. Javno je o tem pisal italijanski novinar Antonio Socci že 25. septembra 2011 v častniku Libero, da se namreč govori, da se bo Benedikt XVI. odpovedal papeški službi, ko bo dopolnil 85 let. A takoj dodaja, da upa, da se to ne bo zgodilo ter bralce povabil k molitvi za papeža. Takrat je bil deležen mnogih ostrih kritik, sedaj pa z obžalovanjem in zaskrbljenostjo vidi, da je imel prav. Socci je takrat papeža predstavil kot velikega in ponižnega božjega moža, ki želi delati za Božje kraljestvo preko študija in ki si ni želel izvolitve na Petrov sedež. Zaključuje, da bi papežev odstop bilo dejanje ljubezni do Cerkve in njegove ponižnosti. To se je videlo nato tudi v papeževi izjavi o odstopu, ko je priznal, da Cerkev potrebuje voditelja, ki je pri močeh.
Kdor je v zadnjih dveh tednih poslušal papeža in se morda tudi udeležil njegovih zadnjih javnih dogodkov, je na njem lahko opazil več vedrine. Kot da mu je odleglo, njegov glas je postal jasnejši in obraz bolj pomirjen. Treba je izpostaviti, da je bila Benediktova odločitev sprejeta z velikim spoštovanjem ter ljubeznijo. O tem pričajo velike množice, ki so se v teh dneh udeležile zadnjih javnih srečanj v Vatikanu. Na pepelnično sredo sem med zbranimi verniki v baziliki sv. Petra slišal, da je nekdo rekel, kako nas zapušča ljubljeni oče ter besede hvaležnosti za vse, kar je storil za Cerkev. Tudi solz ni manjkalo. Rim v teh dneh živi s papežem in ga spremlja v teh zadnjih trenutkih papeževanja. Mnogi verniki so se konkretno odzvali na papeževo iskreno prošnjo za molitev in po mnogih rimskih župnijah potekajo več urne molitve zanj in za njegovega naslednika.
Benediktovo odločitev lahko gledamo tudi v luči njegovih številnih govorov, pridig in katehez, ki jih je imel v svojem skoraj osem letnem pontifikatu, s katerimi stalno ponavlja povabilo k osebni veri v Boga in k občestvu s Cerkvijo. Če beremo njegove besede, vidimo nenehno sklicevanje na Sveto pismo, ki mu je izhodišče, opora in zagotovilo za Božjo navzočnost med nami. Vztrajno tudi vabi k molitvi in k osebnemu pogovoru z Bogom, ki ljubi človeka. Tu je Benedikt XVI. prepoznal tudi svojo pot po prenehanju pontifikata. Kot preprost in skromen delavec v Gospodovem vinogradu se želi posvetiti molitvi za Cerkev ter svojega naslednika. Bival bo v samostanu v Vatikanu, kjer so prej to nalogo zanj in za Cerkev izvrševale kontemplativne redovnice. Bog, ki vidi na skrivnem, naj Vam, spoštovani in dragi papež Benedikt XVI., povrne s svojimi darovi.
