Milan Povše
Pokojni Milan Povše
Matjaž Merljak
V nedeljo, 11. novembra 2012, zvečer je v kraju Mar de Ajó (provinca Buenos Aires) umrl župnik prelat Milan Povše. Že nekaj dni prej so novice o njegovem zdravju vzbujale skrb. Pričakovan zaključek njegove življenjske poti je užalostil vse, ki so ga poznali.
Njegova življenjska zgodba je posebna, globoko zaznamovana s slovensko polpreteklo zgodovino. Pokojni gospod Milan je bil rojen v Trebnjem, 13. decembra 1921. Gimnazijske študije je začel v Ljubljani. Druga svetovna vojna je pretrgala miren potek življenja. Revolucija pa je grobo prizadela tudi njegovo družino. Ob koncu vojne je z drugimi bežal na Koroško, od tam pa po nevarni poti v Italijo, kjer se je nastanil v begunskem taborišču Monigo pri Trevizu.
Sam takole opisuje tiste dni: »Ob koncu tragičnega maja je prišla v naše taborišče strahotna vest o predaji prvih transportov slovenske domobranske vojske komunističnim zločincem. Prav v tistih urah neutolažljive žalosti sem se odločil, da podarim preostalo življenje duhovništvu. Tako sem se odločil, da se zahvalim Bogu, ker me je rešil gotove smrti. Pa tudi, da postanem duhovnik namesto mojega brata Florjana, semeniščnika, ki so ga takrat ubili komunisti.«
Odločil se je za delo med argentinskimi verniki. Najprej v nadškofiji La Plata, kot kaplan in nato kot župnik. Ni poznal počitka v delovanju: zidal je cerkve, ustanavljal šole. Obenem pa je bil goreč dušni pastir. Po dveh desetletjih je prestopil v škofijo Mar del Plata in, po razmejitvi, v novoustanovljeni Chascomús. Kar štirideset let je deloval v župniji v Mar de Ajó, na obrežju Atlantskega oceana. Tudi tam je gradil cerkve, ob katerih so potem nastale nove župnije. Tam ga je Bog poklical k sebi, po zasluženo plačilo.
Kot bi čutil bližino večnosti, je napisal zahvalo Bogu in ljudem, v kateri je orisal svoje življenje in delo. Objavljena je v letošnji oktobrski številki naše verske revije Duhovno življenje. Tam ob koncu zapiše: »V šestdesetih letih sem kot zaveden Slovenec in predan misijonar bil vedno v službi argentinskega ljudstva.« Vendar gospod Milan ni nikdar pretrgal stika s slovensko skupnostjo. Rad se je udeležil duhovniških sestankov v Slovenski hiši. Pridno je segal po našem tisku, saj je bil naročen na vse naše časopisje, ki jih je zvesto podpiral.
Spominjajmo se ga v molitvi. On že srečno uživa blaženo večnost, v družbi svojih staršev in brata Florjana, katerega poklic je prevzel in ga do konca izpeljal v službi Bogu in ljudem.
