Bleščeče podobe

Slovenija | 17.07.2012, 15:11

Dopoldne sem bil pri zobozdravniku. Ne, niste uganili, ne bom pisal o zdravstvu, čeprav bi si tudi ta tema zaslužila kar nekaj komentarjev z mnogih plati (v mislih imam predvsem lepe, navdihujoče ...). Vendar o tem morda kdaj drugič.

Ko sem torej sedel na stolu s široko odprtimi usti in z zaprtimi očmi razmišljal, s čim naj vas nagovorim v današnjem komentarju, sem imel v hipu polno glavo misli. In vse so imele začuda skupni imenovalec – prav vse je v moji glavi ... Vse podobe o življenju, vse predstave o stvareh, ljudeh, odnosih, o življenjskih principih – vse to zraste v moji glavi. Še dobro, da jo imam, da vem, kako živeti ... Včasih pa bi jo spet najraje vrgel stran z vsemi podobami in predstavami vred, saj se te izkažejo za popolnoma napačne, izkrivljene, preveč idilične ali pa neprimerno strahovite.

Res, cele galerije, mesta, velemesta podob zrastejo v moji glavi, z vsem ustreznim bliščem in infrastrukturo. Včasih se razrastejo kar ena čez drugo in kipijo proti nebu domišljije. Življenje jih s svojimi neusmiljenimi dejstvi dostikrat pri rasti okrepi, še večkrat pa celo velemesto zamaje in nenadno sesuje v prah. Med vrtanjem in pripravljanjem zobnega kanala na plombo sem razmišljal, da je ena prvih podob, ki se je sesula v prah, prav ta, povezana z zobmi. Nihče mojih let me namreč več ne vpraša: „A si dobil čebelico?“ Vsem je že davno jasen pomen in namen zoprnega, a koristnega brnenja zobozdravnikovega svedra. Tudi podobe o vsemogočnosti staršev so se popolnoma spremenile. Če ne prej, pa prav gotovo takrat, ko sem sam kot oče stal pred dilemami in sem občutil popolno nemoč. Podobe o maturi kot izpitu zrelosti so menda popolnoma spremenile videz že med samimi izpiti, predstave o vsevednosti učiteljev pa so se tudi izkazale za mnogo preveč idilične.

Ko sem zbegano iskal razloge za te tsunamije, so me starejši mirili, da se temu pač reče odraščanje in dozorevanje. Prav. Ampak, saj to se vendar enkrat konča, kajne?! In če ne, ali sem potemtakem še vedno nezrel? To spoznanje boli ... Galerije predstav so se namreč še vedno podirale same vase, a hkrati so kar naprej rasle nove. O službi, o karieri, o prijateljstvu, o ljubezni, o zakonu, o dopustu, o družini, o družbi, o državi ... In mnoge se grozovito rušijo. Včasih sem bil na primer res iskreno prepričan, da državo pač vodijo pravi modreci, izbrani strokovnjaki na mnogih področjih, ki jih vodi plemenita skrb za vse nas. Ljudje, ki najbolje vedo, kaj je dobro za državljane in kako do tega dobrega priti na najbolj primeren način. Ljudje, ki kar tekmujejo v dokazovanju svoje nesebičnosti, poštenosti in skromnosti skozi svoja dejanja in odločitve. Zdi se mi, da se prav bleščeče velemesto teh podob zadnja leta stresa v sunkih, ki presegajo tiste po Rihterju. Temelji tako na levi kot na desni strani popuščajo in bojim se pogleda na ruševine, ko se poleže prah. Kajti na teh ruševinah še dolgo dolgo časa ne bom mogel ničesar zgraditi. Ravno zato je škoda dvojna. Sem si jo naredil sam? Sem spet gradil prelepe podobe? Bi moral biti že v začetku črnogled, mračen, pesimističen, razdiralski ...?

Kaj naj z vsemi temi spoznanji? Kako naj gradim? Podobe so mi do zdaj kar same rasle v glavi, na podlagi mojega dojemanja sveta, mojih želja in zahtev. Naj jih zdaj zatiram, da ne bo potresov in razočaranj? Naj se kar umaknem iz življenja, katerega principov očitno ne razumem, v nek vzporedni, morda duhovni svet, da mi bo lažje? Resnici na ljubo moram priznati, da se močno stresa tudi bleščeča galerija podob o Cerkvi in posvečenih v njej (neposvečenim očitno že iz previdnosti nisem dajal predragocenih okvirjev). Kaj torej zdaj?

Vidite, moj odlični zobozdravnik mi je lepo zaplombiral zob (kot otrok bi rekel, da sem dobil čebelico), jaz pa odgovora še vedno nimam. A hotel sem spregovoriti o tem spoznanju, ker vem, da tare tudi mnoge med vami. Na koncu koncev je dilema jasna: „Bo svet spremenil nas ali bomo mi spremenili svet?“

Odločil se bo sicer vsak sam, saj navsezadnje vsak bije svojo bitko. A srčno upam, da nas je veliko takih, ki si še naprej upamo graditi bleščeče podobe o življenju in ljudeh ...