Zadnji zdihljaji žitne verige

| 26.06.2012, 13:02

Pred letom dni je sporazum o odnosih oziroma uspešna vzpostavitev t.i. „žitne verige“ krepko odmevala v kmetijski in tudi širši javnosti. Odmevala je pozitivno in predvsem slovenskim kmetom dala neke vrste potrdilo, da se odnos do njihovega dela vendarle spreminja in da je upati, da stopamo v proces, ki bo v nekaj letih prinesel pozitivne spremembe prav v vseh kmetijskih panogah.

Tako smo lahko v minulem letu, ob zatikanju dogovarjanja v t.i. „zelenjavni verigi“, velikokrat slišali, da je nujno, da se stanje tudi na tem področju uredi podobno, kot se je uredilo pri žitih.

Pa se ni. Zelenjavna veriga se ni vzpostavila, pridelovalci zelenjave so bili priča mačehovskemu odnosu trgovcev, na policah pa smo potrošniki lahko kupovali zelenjavo iz tujih držav, ki je sicer po zagotovilih inšpekcijskih služb zadostila vsem predpisanim kriterijem, nihče pa ni znal povedati, kako je bila pridelana in kakšno zgodovino nosi s seboj.

Domačo slovensko solato so kmetje morali podorati, domačemu zgodnjemu krompirju pa je ceno zbila pošiljka mladega krompirja, ki se je znašla v koprskem pristanišču. Zanimivo, trgovci iz severnih držav so jo zavrnili, ker naj bi ne ustrezala njihovim internim kriterijem o kakovosti, pa čeprav je po zagotovilih naših služb ustrezala vsem kriterijem, ki so predpisani za trgovanje z mladim krompirjem na evropskih tleh. Ne boste verjeli, ti kriteriji so zelo ohlapni.

Zelenjavna veriga je torej za letos pokopana, pred nami sta namreč dva najtoplejša poletna meseca, ki zaradi dopustov in počitnic že tradicionalno zelo znižata povpraševanje po sveži zelenjavi, pa čeprav je to tudi čas, ko se v našem prostoru da pridelati največ vrst sveže zelenjave. Povpraševanje bo z začetkom novega šolskega leta dvignil šele september.

Glede na rezultate zadnjih letošnjih dogovarjanj med pridelovalci in odkupovalci žita, pa lahko rečemo, da je v zadnjem mesecu skoraj umrla tudi „žitna veriga“. Že vsi formalni in neformalni pogovori od začetka leta naprej so kazali, da se je odnos krepko ohladil in če se je lani zdelo, da so bili končno enkrat za vselej dogovorjeni vsi kakovostni parametri odkupa, sta se obe vpleteni skupini na zadnjih treh srečanjih več ali manj ponovno dogovarjali le o slednjih, pogovora o odkupnih cenah namreč ni bilo.

Tako vse kaže, da bo žitna veriga preživela ali pa izdihnila 3. julija, ko naj bi se ob začetku žetve še enkrat sešla pogajalska skupina in določila akontacijsko odkupno ceno za krmno pšenico. Kmetje so razočarani, po letu predaha se namreč ponavlja zgodba, ki smo ji bili priče že vsaj zadnjih deset let, zgodba, ki je privedla do tega, da se je samooskrba z žitom spustila na kritično nizko raven.

Kaj bo zgodba o umrli „žitni verigi“ pomenila za vse ostale prehranske verige, ki se šele snujejo pa rajši ne pomislim. Trdo delo na zemlji bo očitno spoštovano šele takrat, ko bomo lačni. Žal!