Mateja Feltrin Novljan
Dajte nam dober zgled
Slovenija
Ste že sprejeli družinske varčevalne ukrepe? Mi smo jih že pred leti, a najbrž se bo dalo oklestiti še kje – gledamo veliko manj programov, kot jih plačujemo, tudi v naložbeno življenjsko zavarovanje vedno bolj dvomim, zato bosta v prihodnje obroka najbrž nižja, kakšen kilometer več bi se dalo prepešačiti oziroma prekolesariti in avta bi bila manj žejna in a sploh potrebujeva dva? Nekaj je še manevrskega prostora, tako v naši družini kot najbrž v vaši, a veliko je žal takih, kjer ga ni več. Vem pa, da zagotovo ne bova začela varčevati pri otrocih, da se bova potrudila, da jima bova omogočila tisto, kar je zanju dobro in prav. Pri sebi sva začela in tako bo tudi v naprej.
Če otrok to vidi, lažje tudi sam sprejme odpoved in brez odpovedi je normalno življenje tako ali tako nemogoče. Spomnim se, ko mi je rekel nek ozdravljeni odvisnik, da nihče ne more vedeti, ali bo njegov otrok odvisnik ali ne, lahko pa veliko stori v smeri, da ne bi bil. Kaj na primer, sem ga vprašala. Pa mi je odgovoril: „Če je otrok v avtu žejen, mu ne ustavi na prvi bencinski črpalki, ampak naj malo počaka, naj se nauči potrpeti. Današnji čas je pač tak, da nam je vse prehitro dosegljivo in tega se moramo izogibati.“
Pa mi v teh dneh, ko vlada želi varčevati, prav to večkrat pride na misel. Lepo je, ko so v blagajni presežki in lahko delimo privilegije, težko, ko vidimo, da smo se prenaglili in jih želimo vzeti. A tako kot otrok lažje sprejme odpoved, če vidi, da si tudi starši vsega ne privoščijo, bomo navadni državljani lažje gledali, ko nam bodo jemali, ker je pač treba varčevati. In v tem smo si enotni – treba je. In zakaj smo neenotni? Ker ne želimo začeti pri sebi. In tako kot povsod drugje, nam tudi tu manjkajo močni zgledi. Nekaj jih prav kriči.
Nedolgo tega me je razjezila in prizadela izjava kardinala Rodeta, da je finančni zlom mariborske nadškofije lokalni problem. Oprostite, gospod kardinal, govorimo o konkretnih ljudeh, možeh in ženah, ki so ostali brez službe, družine brez prihodkov in ne, to ni lokalni problem, če gledamo še finančni vidik, je izjava res zelo nepremišljena.
Zgodbe o normativih v šoli tudi še ni konec, vedno bolj vroče je, se mi zdi. Pa upam, da se bodo končno dogovorili in ne bodo vsak na svoje bregu. Med modrimi ugotovitvami Mateja Lahovnika je zbodla njegova izjava, da ima v predavalnici na Ekonomski fakulteti 200 študentov, pa se nič ne pritožuje. Ampak to niso otroci, gospod Lahovnik, in gredo sami na stranišče in celo na kosilo. V vrtcu pa je razlika med tem ali moraš obrisati ritko 25 ali 30 otrokom precejšnja.
Predsednik vlade je v teh dneh razočaran, ker se opozicija obnaša zelo nekonstruktivno, noče sodelovati pri ključnih odločitvah. Ja, saj je res žalostno, ampak zgodovina se žal ponavlja.
Minister za gospodarstvo ni znal odgovoriti na vprašanje novinarjev, ali bodo znižali plače direktorjem javnih podjetjih, ki segajo, vsaj zame, do neba. No, eden od takih direktorjev, ki ima 20.000 evrov plače, je pristal na to, da bi mu jo znižali za 10 odstotkov. Oprostite gospodje, se vam ne zdi, da se malce preveč norčujte iz nas, ki bi bili srečni, če bi imeli samo 10 odstotkov te plače.
Med vsemi mogočimi izjavami pa pogrešam izjavo NSi-ja oziroma ministrice za Slovence po svetu. Ali molk pomeni, da se stranka in predsednica strinjajo s tem, da je član Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Mitja Meršol? Na to vas je Svetovni slovenski kongres opozoril že pred časom. Nas v tem primeru nič ne skrbi za ugled v tujini, še bolj pa za naše ljudi, ki jih je domovina že tolikokrat prizadela, oni pa ji vračajo z ljubeznijo.
In res je, vlada ni v zavidljivem položaju. Težko je jemati privilegije, na katere smo se privadili – postali smo odvisniki lagodja in preveč se je razširilo razmišljanje, da je država dolžna storiti vse za nas. Na mestu je, da spremenimo razmišljanje in se vsak med nami vpraša, kaj lahko mi naredimo za državo.
Saj veste, na bolje gremo lahko, na slabše težko. A če boste dober zgled, draga vlada, tudi nam ne bo težko. Samo to vas prosim, začnite pri sebi – mi že varčujemo in bomo še. Pa naj se sliši še bolj klišejsko, ampak radi imamo svoj košček raja na sončni strani Alp, radi imamo Slovenijo. Pa vi? Pokažite nam z dejanji, ne z besedami.
