dr. Janez Juhant
Stavka
Slovenija
Poznavalci trdijo, da so bili plakati za stavko napisani že kmalu po napovedanih varčevalnih ukrepih nove vlade. Sklicevanje na neusklajena plačna razmerja v področju javnih služb potrjuje, da so skušali organizatorji s stavko na vsak način zastrašiti vladajoče in javnost in ustvariti izredne razmere, saj stavka ob pogajanjih ni ravno razumna in ob varčevanju se postavlja tudi njena finančna plat.
Če bi seveda reforme stekle že prej, bi sedanjih težav ne bilo toliko, a jih tudi bivša vlada iz podobnih razlogov ni uspela speljati zaradi nepripravljenosti za sodelovanje. Te volje tudi zdaj ni ravno na pretek, čeprav se vsi zavedajo, da, če ni, ne moreš vzeti, a je umetnost, kako deliti vsaj to, kar je. Zaostritev težav izvira tudi iz nepripravljenosti gospodarno ravnati, s tem kar imamo, zato ne gre samo za zategovanje pasu, pač pa tudi za omejevanje privilegijev, zlorab in zapiranje javnih napajalnikov, iz katerih se še vedno hranijo tisti, ki zdaj iz ozadja ali direktno vpijejo o nepravičnosti, ki jim jemlje udobne jasli.
Seveda je mogoče Vladi postaviti vprašanja, zakaj krčenja in rezi na nekaterih področjih, ki so življenjskega pomena. Težko je verjeti da so rezi smiselni pri mladih družinah in otrocih. Ne le Slovenija, tudi vsa Evropa bi se morala zavedati, da je vlaganje v mlade najpomembnejša naložba in da tukaj ne smemo vsega prepustiti naključju in dobri volji mladih staršev, ki se v zahtevnih proizvodnih, kariernih in preživitvenih procesih težko odločajo za otroke. Če jim prepustimo še vse finančno breme, potem bomo težko gradili prihodnost naše družbe. Gospodarsko-finančna uspešnost je najprej odvisna od človeških virov. Te pa je treba vzgajati, pripravljati na življenje in za to so potrebni starši in drugi vzgojitelji in to stane in tega ni moč prelagati zgolj na družino. Prav tako je pri vseh reformah nevarnost, da določeni ljudje 'padejo skoz'. Ker se že vse življenje ukvarjam tudi s težavami takih ljudi, vem, da sistemsko nikoli ni mogoče vsega urediti. Kljub temu bi bilo želeno, da bi tisti, ki so pripravljali stavko, bolj sodelovali pri razrešitvah takih resničnih stisk, ki so po podatkih Karitasa in drugih dobrodelnih organizacij vedno hujše. V takih razmerah nikomur ne služi cenena demagogija ali populizem, pač so na mestu skrbne razčlembe in preučitve konkretnih razmer, v katerih ti ljudje živijo. Semoličevim in še kakim sindikalistom je moč očitati, da doslej v gospodarskem področju niso veliko storili za zavarovanje delavcev, sicer se ne bi zgodile zlorabe neplačevanja delavcev, njihovega odpuščanja brez plač zavarovanja in odpravnin - v tujini ob stečajih poskrbijo najprej za poplačilo delavcev. Pri nas so ti sindikalisti indirektno celo podpirali izkoriščevalce in so se za delavske pravice v Muri, Gorenju in še kje zavzeli drugi ne tisti, ki bi po svoji dolžnosti morali to storiti, se pravi sindikalni zaupniki. Vse to meče slabo luč na sindikalno gibanje pri nas, ki zdaj ob stavki vzbuja ostalim državljanom, posebno delavcem v gospodarskih panogah sum, da javnim uslužbencem ni mar za skupni blagor, saj imamo vseeno veliko bolj zavarovane službe in je vsaj na splošno skrb za preživetje le manjša, kakor na privatnem oziroma kot rečemo resničnostnem področju, s čemer nehote povemo, da gre tam bolj zares.
Vseeno pa bi se morali vsi zavedati, da gre zdaj vsepovsod zares in zediniti vse sile in vsak na svojem področju delovati tako, da bi čim bolje opravili vsak svojo dolžnost v zaostrenih razmerah: Vlada in politika na svojih, pa tudi sindikalni voditelji na svojih. Od njih ne pričakujemo le, da bodo vedno proti, pač pa da bodo pomagali najti različice oziroma utemeljene rešitve za posamezna področja in predvsem za svoje ljudi. Le tako bomo zahtevne reforme lahko skupaj pripeljali v blagor vseh. Vsak pa bi moral pogledati tudi okrog sebe in žrtvam sistemskih sprememb ne le karitativno, pač pa na vseh področjih sistemsko pomagati, da jih bo čim manj. Če pa se kje le pojavijo jim je pa treba tudi pomagati, da nihče ne bo v stiski omagal. Žalostno je če mati ne more otroku kupiti kilo jabolk, a je vsaj mala tolažba, če jih potem kupi stoječi zraven, ki ga je zabolela prošnja otroka. Najtežje je, če ostaneš v nesreči sam.
Ob reformah in stiskah se bomo morali učiti ne le deliti in bolj razumno uporabljati, kar imamo, pač pa tudi bolj čutiti drug z drugim. Če se še kje razmetava, - npr. v kanti v vasi je sosed odkril trinajst hlebov kruha, ki je potem k sreči romal h kravam drugega soseda – potem je to tudi vprašanje srca, kajti srčna povezanost je iznajdljiva. Na Salomonih, kot pravi kolega Ocvirk, ljudi ni strah lakote, seveda pa so toliko bolj srčno povezani in zato skupaj lažje prenašajo tegobe. Kako pa bomo v stiski z upanjem zrli v prihodnost, če že v izobilju nismo složni? Da se da celo iz nič kaj narediti z dobro voljo in sodelovanjem zgovorno pričuje delo Pedra Opeke in treba se bo učiti takih lekcij, ne pa vztrajati v zahrbtnosti in sovraštvu, če tudi Slovenci hočemo graditi uspešno družbo. In omenjeni primere kažejo, da je to povsod mogoče, če smo le ljudje za to.
