Marjan Bunič
Slovenija, najlepša hišica iz kock na svetu
Ste že kdaj zlagali lego kocke? Neumno vprašanje, kajne? Prav gotovo ste. Spomnim se, da sva imela z ženo pred leti s postavljanjem hiš, gradov, sestavljanjem avtomobilov, ladij, letal in še česa iz legic skoraj večje veselje kot sinova. Ni ga namreč čez občutek zadovoljstva, ko je na koncu vsaka kocka na svojem mestu in je lastnoročni izdelek, v katerega si vložil veliko časa, truda in miselnih naporov, natančno takšen kot podoba na pokrovu škatle in zadnja slika v navodilih za zlaganje. Občutek zmagoslavja, katarze, izpolnjenosti. Kajti vse je na svojem mestu, natančno tam, kamor sodi, vse je urejeno, vse je popolno, smiselno ter izkoriščeno, saj v škatli sameva le nekaj rezervnih kock. Vse se ujema. Pogled se vedno znova zadovoljno sprehaja od izdelka k podobi na škatli, saj je identičnost obeh merljiv dokaz uspešnosti, spretnosti in pravilnega pristopa. Vse je prav urejeno.
Vznemirjalo pa me je, ko sta se sinova včasih že po prvem uspešnem sestavljanju po navodilih prepustila svoji domišljiji in kak grad sestavljala čisto po svoje. Takrat sem v svoji želji po pravilni urejenosti ponavadi priskočil na pomoč z nasveti: „Poglejta, tole okno bi moralo biti na drugi strani, tako kot kaže slikica; pa tule bi morala biti namesto modre kocke rdeča ...“ A sta me fanta običajno hitro ustavila: „Oči, nehaj, midva delava drugačen grad, ne tega na sliki.“ Takrat sem se spraševal, le kakšno podobo imata pred očmi.
Nekaj podobnega se sprašujem danes.
Zdi se mi namreč, da vsi zelo angažirano sestavljamo gradove, pa ima vsak pred očmi čisto drugačno podobo končnega izdelka. Navodila s pravimi slikicami so se pa nekje izgubila. Če v teh dneh omeniš javno upravo, dobijo mnogi pred oči sliko lene krvosesne pošasti, ki posmehljivo cuza gospodarstvo ter s polnimi usti kriči po še krvi. Drugim pa se pred očmi prikaže podoba izčrpanih in izgorelih učiteljev, izgaranih in premalo vrednotenih medicinskih sester ter osovraženih policajev, ki nosijo glavo na tnalu. Katera slikica najbolj ustreza tisti originalno zamišljeni podobi iz navodil? Če v teh dneh omeniš vlado, dobijo eni takoj pred oči sliko skrajno nonšalantnega grabljivca za oblast, brezkompromisnega roparja vseh težko priborjenih socialnih pravic in neusmiljenega, egoističnega diktatorja kapitala. Drugim pa se spet pred očmi izriše slika zelo skrbnega, pametnega in odločnega gospodarja, ki natančno in sistematično dela prave, čeprav nepriljubljene korake k splošni blaginji vseh državljanov. Katera slikica je bolj podobna tisti s pokrova škatlice?
Kako naj skupaj sestavljamo najlepšo deželo pod soncem, če pa je naša predstava o njej tako zelo različna, pri mnogih celo diametralno nasprotna? Imam občutek, da nam vsem po vrsti ene kocke ostajajo, druge pa smo že porabili. Žalosti pa me dejstvo, da gre praviloma za kocke istih barv (pa ne morejo mi ostajati samo rdeče ali pa samo bele – zdrava kmečka pamet mi pravi, da tukaj nekaj ni v redu).
Otroško ustvarjalno improvizacijo pri sestavljanju novih stvari smo zadušili s predsodki, strahovi ter nezaupanjem in iznakazili naš skupni grad.
Ne vem, kdo je skril navodila s slikami. Mediji? Politiki? Javno mnenje?
Ne vem. Pa me tudi ne zanima. Nič več. Ni mi več pomembno, ali gre za Štrukljevo demagoško pretiravanje ali pa za nekorektno posploševanje dr. Grande. Sploh ni več pomembno, odkod, s katere strani. Kajti doslej sestavljen grad postaja vedno bolj brezoblična gmota, ki preti, da se bo vsak hip porušila in razpadla. Pa si tega ( v to res iskreno verjamem) prav nihče med nami ne želi.
Zato se nehajmo igrati kot odrasli, ampak začnimo spet sestavljati kot otroci: z navdušenjem, z zaupanjem, z željo in z najlepšo podobo pred očmi, kar jo premoremo ...
Pa ne bo prav nobena kocka odveč ...
