Franci Feltrin | (foto: ARO)
Boj sindikatov ni boj za lepši jutri
Še nobena vlada do sedaj ni doživela toliko napadov in to še pred njeno izvolitvijo kot sedanja. Politiki, mediji in javnost so pozabili na doslej uveljavljeno normo stotih dni. Seveda je razumljivo, da sedaj ni čas za počitek in razmišljanje, ker nam dolgovi, v katerih smo se znašli, ne dajo mirnega spanja. Toda o stanju, v katerem smo, bi morali razumno razpravljati vsi, še posebno zaposleni v državni upravi, katerim je poslovanje države tudi zaupano. Zato bi pričakoval nekoliko več razumevanja, predvsem od nekaterih posameznikov iz vrst izobražencev.
Veliko se je razpravljajo o morali, ponarejenih spričevalih, nič pa o morali tistih, ki so državo zadolžili in jo pripeljali v sedanjo krizo. Žal že leta mirno sedijo v udobnih in dobro plačanih državnih in tudi v sindikalnih foteljih.
V državah z dolgo tradicijo demokratične družbe je neplačevanje davkov največje zlo. Zato so zadolženi in odgovorni davčni in drugi državni uradniki. Pri nas pa se v teh dneh pripravljajo na velike demonstracije. Še slišati nočejo, da za tako stanje nosijo velik del krivde tudi oni. Če ob tem pomislimo na vsoto nepobranih davčnih obveznosti lastnikov podjetji, odpiranjem novih in novih slamnatih podjetji, kamor so le ti prenesli dobiček, ne da bi prej poravnali dolgove do zaposlenih in upnikov, bi zagotovo omilili finančni minus v državni blagajni. Pa za to še ni odgovarjal nihče.
Nič ne bi imel pomislekov, če bi bili sindikati tako vneti tudi za tiste delavce, ki so jih nesposobni ali pogoltni lastniki podjetji oropali zasluženega denarja in s tem človeškega dostojanstva ter jih prepustili miloščini dobrodelnih organizacij. Če to početje gledamo z očmi sindikalistov, pa je razumljivo. Sestradani in depresivni delavci iz propadlih in propadajočih gospodarskih družb bi težko kričali s praznimi želodci in vzklikali sramotilna gesla do delodajalcev. Pri državnih uslužbencih je to čisto drugače – a ne pri vseh, saj ne gre posploševati. Toda vodilni in najglasnejši pri stavki so siti in jih ne skrbi jutrišnji dan. Služba in plača ter lagodno življenje, vsaj nekaterim, sta zagotovljena. Če to ne bi bilo res, ne bi številni državni uslužbenci, ki so že zdavnaj presegli leta za upokojitev, še vedno vztrajali za pisalnimi mizami s tajnico in fikusom.
Grozljiva so dejstva, ki pričajo o delovanju sindikatov. Vedno več dogodkov in dejanj s strani sindikalistov dokazuje, da jim gre le za lastno udobje. Ko je v Škofji Loki propadalo eno od mnogih podjetjih, sindikalisti niso dovolili, da bi delavci dobili plačano delo, čeprav ga je naročnik želel plačati tisti peščici, ki je še delala. Naj bo enako za vse, je kričal sindikalni predstavnik, ki ima danes krasno mesto med sindikalisti. Delavci, ki so delali tudi ponoči, pa so ostali brez plačila in dela.
Tako kot leta 1990 tudi sedaj poslušamo in beremo moralne levite številnih politikov in dušebrižnikov, kako država že od prvega dne pod vodstvom Janeza Janša vse povprek razpada. V gospodarstvu se vrstijo stečaji, šolskim poslopjem se iznenada udirajo stropi, v otroških vrtci je življenje malčkov neznosno in tako naprej. Po gostilnah in na ulicah novinarji sprašujejo mimoidoče, kako ocenjujejo delo sedanje vlade. Kljub polnim nakupovalnim vozičkom, bifejem, gostilnam, prestižnim večernim prireditvam in še in še v deželi vladata revščina in strah pred „janševizmom“.
Le o tem, v katere tuje banke so tajkuni skrili milijarde evrov, ne razpravlja nihče. O milijardah, ki se jih je pri evropskih bankah, na račun nas državljanov in državljank, izposodila prejšnja vlada, ni ne duha ne sluha. Prepričan sem, da so temu dejanju stregli tudi nekateri državni uslužbenci in to s pomočjo političnih botrov, ki jih danes na svojevrsten način ščitijo sindikati s populističnim geslom, da naj vlada obremeni bogate. Vprašam se kako, če denarja nimajo v slovenskih bankah?
Slovenija ima kar veliko visoko izobraženega prebivalstva. Veliko je zaposlenih v raznih državnih službah in državnih agencijah, ki skupaj upravljajo to državo. Zato bi se morali prav ti danes, ko se pripravljajo na velike proteste, vprašati zakaj in proti komu bodo protestirali. Morda za njihove velikega vodja Branimirja Štruklja, ki ga za nagrado strici že pripravljajo za pohod na politični parket?
Naj vam napovedana stavka ne vzame toliko časa in energije kot tistim, ki jo pripravljajo. In škoda, ker bodo v njej mnogi morali sodelovati tudi tisti, ki že danes vedo, da to ni pravi način v danem trenutku. Predvsem pa bo trpel že tako načet ugled učiteljskega poklica. Kljub vsemu me ob zaključku komentarja, ko so se vodje parlamentarnih strank poenotili, navdaja, da bomo jutri živeli bolj strpno, a še vedno človeka vredno življenje. Strpnost drug do drugega je garancija za mir, mir pa za sožitje, ki vodi v lepši, čeprav ne bogatejši jutri.
