Helena Škrlec
Z vero in upanjem v gradnjo nove, boljše družbe
Upanje. To je osrednje sporočilo Benedikta XVI. Mehiki in Kubi, ki ju je obiskal med svojim 23. mednarodnim apostolskim potovanjem. Ljudi obeh držav je prav tako povabil, naj jih kljub različnim oviram ne bo strah graditi boljše družbe. Pravzaprav papeževe besede veljajo vsemu svetu, ki ga razžirajo finančna, gospodarska in moralna kriza. Zelo pomenljivo je, da sporočilo upanja nosi tudi praznik, ki je pred nami: velika noč. Kristjani vemo, da je ni brez velikega petka, da je trpljenje za nas pot do vstajenja.
Mehika, ki je zaznamovala prvi del tokratnega apostolskega potovanja svetega očeta v tujino, je hudo ranjena zaradi nasilja, povezanega s preprodajo in uživanjem mamil. Če so še v preteklosti trgovino z drogami obvladovali vojaki in policisti, so razmere zdaj povsem ušle izpod nadzora. Brutalni spopadi med narkokarteli in varnostnimi silami so v zadnjih petih letih, kolikor traja operacija, ki jo je sprožil predsednik Felipe Calderon, povsem spremenili državo. Zahtevali so že najmanj 50 tisoč žrtev, kar je mogoče primerjati le še z vojnama v Afganistanu in Iraku. Papež je med obiskom v Mehiki tudi zato poudaril, da Jezusov učenec na zlo ne odgovarja z zlom, ampak je vedno orodje dobrega, glasnik odpuščanja, prinašalec sreče, služabnik enotnosti. Po njegovih besedah je bistvo rešitve trenutnega položaja države, ki se ob kriminalu sooča še z naraščajočo revščino in problemom preseljevanja, v upanju. Upanju, ki temelji na veri. Le tako je mogoče poiskati izhod iz različnih stisk. Iz vere in upanja pa izhajajo tudi zvestoba samemu sebi, pogum in solidarnost, ki bi morale biti temelj nove, boljše družbe.
Podobne besede je sveti oče izrekel tudi na Kubi. Čeprav so obisk na otoku že od vsega začetka spremljala ugibanja številnih medijev, ali se bo Benedikt XVI. sešel z vodjo kubanske revolucije Fidelom Castrom, je ob papeževih srečanjih z verniki, in tudi tistimi, ki ne verujejo, to vprašanje postalo nepomembno. Državi, v kateri se komunistični režim le počasi odpira svetu in reformam, namreč grozi socialna bomba. Na svobodo v ječah po otoku še vedno čakajo številni politični zaporniki, pravica do svobode govora ni zagotovljena. Opazen je premik v smeri izražanja vere v javnosti. Kot je znano, je bila Kuba od revolucije leta 1959 uradno ateistična, v sklopu prehoda v komunizem so bili ukinjeni verski prazniki. Katoličani in ostale verske skupnosti so nekaj pravic dobili šele po letu 1991, božič je znova postal dela prost dan šele sedem let pozneje, in to na željo papeža Janeza Pavla II., ki je takrat obiskal državo. Njegov naslednik je izrekel prošnjo, da bi državni praznik na Kubi postal tudi veliki petek. Letošnji bo. Ali bo tako tudi v prihodnje, bo vlada v Havani odločila naknadno. Kubanci so torej nestrpno čakali obisk Petrovega naslednika, da bi jim pokazal pot v lepšo prihodnost. Benedikt XVI. jim je predstavil možnosti. Kubanske oblasti je med drugim pozval k novim korakom, da bi Cerkev lahko opravljala svoje poslanstvo. Po njegovem lahko verniki družbi veliko dajo, če le imajo možnost. Opozoril je, da večja verska svoboda lahko le utrjuje sožitje med ljudmi, goji upanje v boljši svet, ustvarja pogoje za mir in skladen razvoj ter hkrati ustvarja temelje, na katerih je mogoče zagotoviti pravice prihodnjih rodov. Tudi drugače so po prepričanju svetega očeta spoštovanje svobode vsakega človeka ter mir, odpuščanje in razumevanje pravi načini za gradnjo prenovljene in odprte družbe.
Ne le Kuba, spremembe potrebuje ves svet, kar je jasno povedal tudi papež. Spomnimo le, kaj v zadnjih tednih polni časopise, televizijske in radijske informativne oddaje ter svetovni splet. V ospredju je gotovo Sirija. Krvavi spopadi med režimskimi silami in nasprotniki predsednika Bašarja Al Asada so državo potisnili na rob, grozi ji humanitarna katastrofa, nasilje ne pojenja, mednarodna skupnost ne zna odgovoriti, zdi se, da niti nima volje poiskati ustreznih in učinkovitih rešitev. Odmevala je tudi drama z morilcem na skuterju, kot so mediji poimenovali skrajneža, ki je na jugozahodu Francije ubil sedem ljudi. Prav tako ne moremo mimo pokola na kolidžu v ameriški zvezni državi Kalifornija, ko je pod streli nekdanjega študenta ugasnilo sedem življenj. Val stavk ter nemiri in protesti zaradi zategovanja pasu v številnih državah, ki se skušajo izkopati iz finančne in gospodarske krize, so v Evropi in tudi drugod postali del vsakdanjika. Kako ob vsem tem besede svetega očeta, izrečene Mehičanom in Kubancem, ne bi veljale nam vsem?
Usmerimo še pogled v Slovenijo. Sindikati se sprašujejo, ali podpisati socialni sporazum ali ne. Javni sektor opozarja na nepravične varčevalne ukrepe vlade. Ne mine teden brez kakšne afere, pa naj bo to nakup dragih prenosnih računalnikov v državnem zboru, luksuzni avtomobil za državni svet, ponarejeno spričevalo poslanca ali sporna preteklost predstavnika ljudstva v hramu demokracije. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da so stečaji podjetij v naši državi postali skoraj nekaj samoumevnega, število ljudi, ki potrebuje socialno pomoč je vse več.
Benedikt XVI. ni povedal nič novega, ko je med obiskom Mehike in Kube opozoril, da je trpljenje, v katerega so pahnjeni mnogi po vsem svetu, posledica krize vrednot. Verjetno nas ni malo, ki se strinjamo z njim, da je smer, v katero gre sodobna družba, napačna. Temu se je mogoče upreti le s pokončno držo in neomajnim prepričanjem, da mora biti spoštovano vsako življenje ter da si je treba iz dneva v dan prizadevati za pravičnost in mir. Kristjani imamo pri tem veliko oporo v Jezusu. Kot je dejal papež, lahko spremenimo svet, če le dopustimo, da Njegova ljubezen spremeni naše srce.
Ker smo pred veliko nočjo, so besede svetega očeta, naj brez strahu sledimo Jezusu po poti križa, še kako na mestu. Premagal je namreč zlo ter ustvaril svet luči in veselja. Naj nas v prihodnjih dneh spremlja še ena papeževa misel: "Kamor pride Jezus, se obup umakne upanju, dobrota prežene negotovosti, živa moč pa odpre obzorje za nenavadne priložnosti." Blagoslovljene praznike vam želim!
