Mojca Perat
Očistimo duha
Slovenija
Če resnično želimo graditi boljši svet, se moramo vprašati, kakšne vrednote nas poganjajo, kakšni so naši motivi, najprej pa se moramo sploh vprašati, ali vemo, kaj želimo očistiti, izboljšati?
Od ponedeljka, 19. marca, ko smo obhajali god sv. Jožefa, do nedelje, 25. marca, v Cerkvi na Slovenskem tradicionalno poteka teden družine. Kako pripravno, saj je ravno družina sedaj na velikem udaru, preizkušnji. Vzemimo družinski zakonik. V njem je veliko stvari, ki bi jih bilo potrebno očistiti in napisati bolje. V nedeljo imamo priložnost, da se za to zavzamemo. Se čutimo poklicane, da to storimo?
Občutek, da smo poklicani, pomeni imeti željo in voljo, da bi uresničili zastavljeni cilj ali vizijo. Latinska beseda »vocare« dobesedno pomeni biti poklican. V izvirniku je poklic pomenil klic k prevzemu svetih dolžnosti, ki prihajajo od Boga. Ko govorimo o poklicanosti, mislimo na služenje višjim ciljem, na občutek, da želimo narediti nekaj dobrega ali uresničiti nekaj lepega na tem svetu. To je klic, da sledimo naši življenjski usmeritvi, občutek globokega osebnega smisla in potreba, da delujemo iz najglobljih idealov in vrednot ter zaradi njih.
Biti poklican je veliko več kot samo imeti želje ali cilje. Žene nas želja, da bi svetu s svojim življenjem nekaj prispevali in močna potreba, da bi nekaj spremenili. Prihaja od Boga, zato mora biti naš smoter nekaj velikega, kot je denimo rešitev otroka, družine, države, postati nova županja, skrbeti za čisto okolje. Kristjan je poklican k ohranjanju in spodbujanju pristno človeškega/božjega v današnjem svetu. K temu lahko prispeva, ko se trudi biti dober starš, navdihujoč vodja ali dejaven, aktiven državljan.
Občutek poklicanosti izhaja tudi iz globokega občutka hvaležnosti, občutka, da nam je bilo veliko dano in da želimo zdaj nekaj vrniti. S tistim, kar želimo dati, ne želimo upravljati druge, ki jim služimo, temveč je to naše darilo. Kot smo vsi mi božji dar.
V zadnjem času smo bili velikokrat izpostavljeni ožigosanju, da smo homofobi in zagamanci. Vrednota družina, kot skupnost matere, očeta in otrok so podvrženi raznim manipulacijam ter so na tem, da se jih razvrednoti. Otrok postaja že pravica posameznika, ki si ga z denarjem lahko kupi. Ustavimo to norijo in se zavzemimo za otroka, saj otrok-človek ni pravica, ampak dar. Se čutite poklicani, da varujete, kar vam je sveto? Znate spoštovati? Ne pozabite, da si spoštovanje pridobimo, ko spoštujemo sami. Torej, kje moramo začeti?
Z našo kulturna sceno? Na tokratni podelitvi Viktorjev so se žalitve in obscenosti odvijale na osrednji nacionalni TV in to na prireditvi, ki naj bi bila namenjena pregledu in ocenjevanju medijskih dosežkov. Žaljenje in neokusno govorjenje, zasramovanje vrednot, ki so ljudem svete, to je sovražni govor.
V soboto smo vabljeni, da se pridružimo čistilni akciji in očistimo našo okolico. Temu postajamo nekako dorasli, vendar pa, ali se zavedamo, da živimo tudi v duhovnem smetišču. Napadanje in žalitve so teža, ki ljudi potiska k tlom. Ni napredka in razvoja, niti očiščenja duha. Slej ko prej, postanejo težke, grobe besede del nas. S svojo težo dušijo nas in svet okoli nas, tako skupaj živimo v določeni atmosferi. Veliko težje kot obsojati, poniževati pa je pokazati svetlo pot z rešitvami, ki dvigujejo motivacijo za napredek in boljše življenje. Ozaveščamo, da smeti ne sodijo kamorkoli in jih moramo zgledno ločevati ter se truditi, da jih ne kopičimo znova in znova. Toda ali se zavedamo, da je z duhovnimi smetmi enako? Slovenija ne trpi samo zaradi zgodovinske razdeljenosti na rdeče in bele, ideološkega boja, ampak tudi zaradi osiromašenosti vrednot in zelo nizke duhovne kulture. Brez vrednot se bo svet sesul, saj so vrednote kot čistilno sredstvo.
V naših najbolj intimnih in osebnih življenjih nismo le nedejavne priče svoje dobe, njeni mučeniki, temveč tudi njeni gradniki, ustvarjalci. Ustvarjamo lastno dobo. Borimo se za lastne vrednote. Zdaj ni čas, da smo mlačni. Da bi živeli svoje življenje v polnosti in dejavno moramo biti v prvi vrsti zvesti svojim vrednotam. Spreminjajmo svet na bolje, kar lahko spremenimo, na katerikoli ravni delujemo v življenju. Odgovorno moramo prevzemati skrb ne le zase, ampak tudi za naše prihodnje rodove.
Naj nas na tej poti navdihujejo in opogumljajo besede matere Terezije: »Dajete svetu najboljše, kar imate, pa ni nikoli dovolj! Dajte mu najboljše kljub temu. Kajti vidite, na koncu ostanete le vi in Bog, med vami in njim ni bilo nikoli nič, kljub vsemu.«
