VIDEO: Sprave še ni na obzorju!
Sprava 2012 | 21.03.2012, 00:07 Tanja Dominko
V Gornji Radgoni je v torek, 20. marca 2012, potekala peta od okroglih miz na temo Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost. Tudi tokrat smo omizje s podnaslovom Smo Slovenci, osvobojeni od preteklosti, sposobni sodelovati? skupaj pripravili Radio Ognjišče, Založba Družina in Teološka fakulteta v Ljubljani. Akad. dr. Jože Trontelj, prof. dr. Stanko Gerjolj, pravnik dr. Stanislav Slatinek in prof. dr. Drago Ocvirk so bili enotni, da sprave v slovenski družbi še nismo dosegli.
Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki pa ni nastopil v imenu te ustanove, je kot prvi govornik poudaril, da je potrebno očiščenje. „Iz svojih pogovorov z zgodovinarji razberem, da so preobremenjeni s svojim gledanjem skozi širokokotni objektiv. Posamezne dogodke gledajo v širšem kontekstu okoliščin, torej, kako jih razumeti v luči prejšnjih dogajanj in poznejšega razpleta. Ta pogled je mogoče znanstven, a je do posameznika krivičen. Pogled na množice je abstrakcija, posamezne osebe se izgubijo, izgubijo se sočutje, empatija. Priklicati si je treba pred oči posameznike, ko so lačni, obupani, ko slutijo svojo nasilno smrt. Vemo, da mnogi nad seboj niso imeli nobene krivde. Ko eden izmed nas ne zmore več sočutja do take žrtve, ko je edino čustvo sovraštvo, se pred takim človekom ne zdrznemo. Hudodelstvo, ki smo mu bili priča med in po drugi svetovni vojni je povzročilo toliko gorja in smrti, da je bilo dovolj za stoletje, morda celo več. Groza še ni pozabljena. Ni je prekril plaz sočutja, ni poravnave. Nekateri sodobniki vidijo to drugače- v pobojih vidijo kazen za kršitev človekovih pravic, nekateri govorijo o tem kot o preventivnem dejanju, kar pa je svetlobna leta daleč od etike. Ne bi bil čas, da bi spregovorili o etičnem minimumu, mimo katerega ne bi mogel nihče?? To bi izključilo zločin, kot so povojni poboji. Če smo našim voditeljem še naprej hvaležni za dobro in spregledamo krivdo za zločin, ali nismo prezrli našega lastnega etičnega čuta?“
Če zavržemo etične standarde, to po mnenju dr. Trontlja ne pomeni nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. „Videli smo, kaj pomeni zob za zob, glavo za glavo, kaj so na Slovenskem prinesle likvidacije pravih in namišljenih nasprotnikov, kaj povojne likvidacije, ki so napolnile brezna, jaške in rove. Skupni imenovalec je bilo maščevanje, naposled v imenu države in ljudstva. Najprej je bilo izgnano sočutje, za njim pa človečnost. Do danes nihče ni poskusil graditi poprave krivic. Časa za ugotavljanje krivde ni več. Pametnim ljudem ni do tega. Nujno pa je treba doseči načelno priznanje zločina. Zunajsodno pomorjenim pa je treba priznati nedolžnost, saj so vsi nedolžni, dokler jim krivda ni dokazana. Potem je treba poravnati vsaj simbolni moralni dolg, omogočiti je treba dostojen pokop posmrtnih ostankov, vrniti žrtvam imena in identiteto. Krivice, storjene svojcem, je treba popraviti, kolikor je to še mogoče. Če bo rod Slovencev to zmogel, bo črpal moralno moč, če ne, bodo hudodelstva v zgodovini ostala mračen spomin rodovom za nami.“
Dr. Drago Ocvirk je prepričan, da se od preteklosti ne moremo osvoboditi. „Bolj gre za to, kako jo predelamo, kaj naredimo in kaj se naučimo. Vsak posameznik mora to narediti na svoji duševni in duhovni ravni. Potrebno je predelati preteklost v medosebnih odnosih, da ne pride do blokade. Odpuščanje je nujno. Da bomo šli lahko vsi drug drugemu naproti, ne pa obrnili hrbta za vedno. Da to lahko speljemo, je potrebno posebno ozračje. Ne nenehen boj, delitev na levo in desno, ampak sprejemanje tega, da je to potrebno, da lahko normalno delujem. Razredni boj ruši tudi mene. V konfrontaciji ni rešitve. Mislim, da se brez potrebe konfrontiramo, če bi iskali skupne ideale, če ne bi gledali nase kot na dve vojski, bi lažje živeli. Naučiti se moramo živeti v sožitju, pluralnosti, gledati, kaj je skupno dobro za posameznika in celotno skupnost. Od sistemskega gledanja na stvari je treba preiti na človeško- človek je v središču. Stopiti je treba na mesto žrtve in pomisliti, kako bi se jaz počutil pred strelskim zidom, če bi bil žrtev. Tudi sv. Jožef se je postavil na mesto nosečega dekleta in spremenil svoje načrte.“
Dr. Stanko Gerjolj se je prav tako strinjal, da od preteklosti ne moremo biti osvobojeni. Pri tem je spomnil na svetopisemski Jakobov boj z angelom, ki pomeni boj z lastno preteklostjo. „Pozaba te preteklosti bi bil njegov poraz. Jakob je Boga preteklosti premagal in tako sprejel tudi svojo bolečo in ne povsem pošteno preteklost. Ne glede na to ali smo osebno odgovorni za vse ali ne, sprejeti moramo sporočila preteklosti, iz katere živimo. Ko jih sprejmemo, sem prepričan, da jih lahko tako predelamo, da postanejo neke vrste humus, da postane zdravo polje za zdravo sedanjost in upanja polno prihodnost. Brez tega sprejemanja to ne bo mogoče.“ Gerjolj pravi, da nas čaka katarza ne le osebne ampak kolektivne zavesti. „Zdi se mi, da smo je sposobni. Prepričan sem, da se bo zgodila, če bomo šli vanjo tako, da bomo potem dobili novo ime kot Jakob. Šli bomo kruljavi v prihodnost, ampak bomo sposobni hoditi. Bolje tako kot pa iti v preteklost. Hoja v preteklost je smrtno nevarna, ta ni življenjska, gibanje v prihodnost pa je možno samo, če sprejmemo tisto, kar je bilo v preteklosti. Dobro in slabo. Samo tako bo naša prihodnost dobro pognojena.“
Msgr. Stanislav Slatinek, pravnik in teolog, je kot sodnik škofijskega cerkvenega sodišča v Mariboru spregovoril o spravi med zakoncema. Sam se srečuje s številnimi trpečimi zakonci. Poudaril je, da vse preveč parov že po manjši krizi rešitev poišče v civilni ločitvi, Cerkev pa ponuja nekaj drugega, vendar se o tem premalo govori, gre za takoimenovano ločitev ob obstoječi zakonski zvezi. Kdaj so pogoji za to? „Takrat, kadar doživita veliko stisko: prešuštvo in ogrožanje telesnih in duševnih dobrin sozakonca in otrok. Takrat ima nedolžni sozakonec pravico, da se obrne na škofa, in ga prosi, da se lahko fizično loči od svojega krivičnega sozakonca. Ta privilegij namreč ne načne zakona. Ta je še vedno v veljavi.“ Še vedno je mogoče, da se pozneje zgodi ločitev oz. ugotavljanje ničnosti, vendar pa imata ločena zakonca v tem vmesnem obdobju možnost, da temeljito premislita drug o drugem, pomirita svoje srce in ozdravita svojo bolečino, potem pa se lahko znova vrneta drug k drugemu. Kakšna je vloga duhovnika in škofa? „Nista samo tista, ki dobita sporočilo, da nekdo trpi, ampak sta povabljena, da posredujeta na samem začetku in pozneje ves čas, da bi do sprave prišlo. Ločitev te vrste je trenutna, začasna, to je čas, da bi se lažje spravila, premislila o sebi, tu lahko odločilno vstopi duhovnik, ki nastopa v obliki mediatorja, pomaga s svojimi nasveti, tolaži, poskuša odpreti oči za krivice, vabi ga k spreobrnjenju, da bo lažje odpustil, da bo odprl srce, da bo lažje stopil na most sprave“, sklene dr. Slatinek.
V nadaljevanju so gostje razmišljali še o dejanskih obetih za spravo in večinoma vsi po vrsti izrazili dvom, da jo bo možno doseči v kratkem, čeprav bi to družba potrebovala.
