Sveti Martin, potrebujemo tvoje čudeže

Politika | 11.11.2011, 14:34 Tanja Dominko

Sveti Martin, vsi pravijo, da znaš iz mošta narediti vin´, kaj ko bi postregel te dni še s kakšnim od svojih čudežev, ki so ti jih pripisovali. Kakšno ozdravljanje javnih financ bi nam prav prišlo, obujanje od mrtvih tistih vrednot, ki so pri mnogih preteklost- recimo poštenje, iskrenost, trdo delo, pravičnost. Izganjanje hudobnih duhov iz pogosto preveč prepirljivih politikov in krotenje divjih živali- teh je sicer dandanašnji vse manj, imamo pa veliko podivjanih v vrstah, kjer se da hitro zaslužiti. Sv. Martin, prosi za nas, v teh razburkanih časih, v katerih hrepenimo po dobrem in prav.

Četrti december bo kmalu, to smo lahko opazili tudi po stopnjevanju predvolilne vročice tudi v različnih medijih. Včeraj sta največji televizijski hiši že postregli s prvimi soočenji. Na TV Slovenija so se sicer morali izogniti temu izrazu, saj se predvolilna kampanja uradno začenja šele v ponedeljek in od takrat naprej v tej zasedbi gostje, če se bodo le držali zakonodaje, ne bi mogli več nastopiti. Niso namreč vsi tisti, ki jim za zdaj dobro kaže, predstavniki parlamentarnih strank, dva pripadata tudi komaj ustanovljenim listam, ki bi si tako morala svoj prostor v oddaji deliti še z ostalimi dvanajstimi strankami oz. listami, ki se potegujejo za glasove volilcev. Zdaj pa izračunajte, kako malo časa bi jim ostalo za pojasnjevanje stališč ob tako veliki gneči. Vsekakor po približnem in ne preveč natančnem ogledu včerajšnjih obeh soočenj lahko rečem, da se je retorika nekoliko spremenila. Če smo bili namreč doslej vajeni, da so na desnici postregli z izključujočimi izjavami, s pogojevanji in podobnim, se nam je zdaj odvrtel povsem drugačen film. Vsa tista povezovalna energija, o kateri je pred slabimi štirimi leti govoril premier Pahor, se je razblinila kot milni mehurček, ko mu je bilo zastavljeno vprašanje o morebitni koaliciji z Janezom Janšo. In tudi Jankovič v koalicijo z njim ne bi šel. Medtem pa smo iz Janšinih ust slišali besede: „Sem pripravljen sodelovati tudi s stranko gospoda Jankoviča, ker menim, da bomo sodelovanje potrebovali.“ Presenečeni? Sama sem bila, priznam. Ali je to stališče izrazil zato, ker meni, da mu prinaša politične točke in ker ve, da te koalicije v realnosti ni mogoče pričakovati? Verjetno.

Tudi Virantova spravljivost je pričakovana. In tudi Žerjavova. Fantje so ugotovili, da sovražni govor, čeprav ne dobesedno, uspeha pri volilcih ne prinese. Ali ga prinese aroganca in trdna zaverovanost v svoje sposobnosti? To bomo še videli. Jankovičev stavek: „Jaz preprosto povem, da me zanima samo mesto predsednika vlade!“ je prav zanimiv. Po svoje odbijajoč. Ko ga je Janša spomnil, da je pravzaprav on tisti, ki je prelomil obljubo, saj je sprva trdil, da gre iz županskega mesta naravnost v pokoj, je bil njegov odgovor ta, da se je pred slabim mesecem odločil, ker je bila Slovenija v tako veliki krizi, da je to nuja.

„Tukaj sem Gospod, pošlji mene, slišal sem tvoj klic in zdaj sem tu“

Nekako tako je bilo slišati ponudbo Zorana Jankoviča. A pravzaprav je gneča za premierski stolček velika, čeprav so časi težki. Tukaj se pojavlja novo težko vprašanje. Bodo ljudje nagradili tistega, ki govori iskreno, da nas čakajo težki časi, da bo treba zategniti pas (v tem sta enotna tako Janša kot Žerjav, tudi Pahor to poudarja) ali bodo prikimavali tistim, ki nam obljubljajo, da se bo standard dvignil- tukaj sta Jankovič in Virant? Pri njiju se je v zadnjih dneh kot eno breme pojavilo tudi njuno finančno stanje. Pravzaprav bi se znalo zgoditi, da bi Jankoviču uvrstitev med 100 najbogatejših Slovencev- da se uvrstiš, moraš imeti vsaj 11 milijonov, v očeh javnosti prej koristila kot škodila. Ljudje to njegovo bogastvo razumejo kot posledico sposobnosti, delavnosti, iznajdljivosti. In nekako potegnejo vzporednico, da bo tako kot s svojimi financami počel tudi z državnimi. A žal izkušnje Mestne občine Ljubljana govorijo, da to še zdaleč ni tako. Medtem pa Virantu razkritje prihodkov iz leta 2009 precej škoduje. Nič kaj etično in moralno ni, če prejemaš nadomestilo za brezposelnost, poleg tega pa še služiš denar prek pogodbe, pri čemer zneski niso simbolični, ampak nanesejo na premiersko plačo. Tudi zagovor, ki ga je pripravil, ni prepričljiv- namreč, da je do nadomestila za brezposelnost zakonsko upravičen in da ga je prejemal zato, da se je malo odkupil družini, ki ga prej, ko je bil štiri leta minister, ni kaj dosti videla. Gospod Virant, sama tega vašega odgovora ne razumem. In verjetno še marsikdo ne. Časa se ne da kupiti z denarjem. Pozornosti tudi ne. Ljubezni tudi ne. In zakaj potem kandidirate, če se vam pa spet obeta obdobje, ko boste zelo malo časa doma in na razpolago družini?

Nekoliko obremenjujoče je bilo v očeh medijev tudi dejstvo, da si je Janša omislil nakup nepremičnine, govorili so, da je kupil cel ranč, nihče pa ni pomislil, da je pravzaprav lokacija precej cenejša kot v Ljubljani, za nakup pa sta se verjetno z ženo Urško odločila tudi zato, da bosta bližje njenim staršem, ki ju bosta- roko na srce- kot novopečena starša na zahtevnih položajih še kako potrebovala. Po mojem mnenju v tem grmu tiči zajec, ki je nagnil tehtnico v nakup nepremičnine zunaj mestnega vrveža in onesnaženega zraka. A konec koncev to niti ni več pomembno.

Pomembno bi moralo biti to, kaj nam stranke v predvolilnih programih ponujajo. A glej ga zlomka. Stvari, ki jih poslušamo, zvenijo zelo podobno, nenazadnje pa tudi obljube, ki jih dajo v programih, ob dejanskem prevzemu oblasti dostikrat niso izpolnjene. Kaj torej, so programi pomembni ali ne? Moram reči, da se mi vse bolj dozdeva, da ljudje ne poslušajo vsebine programov. Pri tem se enkrat za spremembo v nekem delu celo strinjam z Vesno Vuk Godina, svojo nekdanjo profesorico, ki pravi, da „volivci iščejo zavetnika, očeta, osebo, ki jim vliva prepričanje, da bo znala poskrbeti zanje.“ Sama pa dodajam, da prevečkrat pri mnogih pretehta dejstvo, ali ima kandidat modre oči ali puste rjave. Malce pretiravam, priznam, a žal je odločanje prevečkrat zbanalizirano do skrajnosti. Upam, da bodo vendarle volilci tokrat kampanjo spremljali z bolj odprtimi ušesi. Ko sem sama včeraj spremljala televizijo, sem opazila, da je Virant vendarle izpadel nekoliko zelen, pravo in javni sektor sta tisto, na kar se spozna, ekonomija pa je njegova šibka točka. Jankovič pri slednji vselej skoči na Mercator ali v Krko, kot da sta alfa in omega slovenskega podjetništva. Janša in Žerjav tukaj vendarle premoreta nekaj več širine, čeprav tudi onadva nista vedno na istem, niti ne na všečnem bregu. Ampak prav je tako. Razlike bogatijo in tako bo vrlina iskanja kompromisov- četudi je s sindikati kompromis zelo težko najti- zelo dobrodošla tudi v prihodnosti. Enobarvnost oz. blokovstvo, ki smo mu bili priča leta 2008, ni bilo koristno, zato se pravzaprav te kampanje vseeno malce bolj veselim.

Komentar tedna sem spisala Tanja Dominko.