Dr. Ivan Štuhec: Pripravljati se na volitve s pametjo

Slovenija | 09.11.2011, 12:22

Natanko čez mesec dni bomo šli na volišča. Tokrat bo zelo pomembno da bomo res šli. Zakaj? Zato ker je država po 20. letih obstoja na prelomnici in tudi zato ker se svet in Evropa z njim nahajata v globoki krizi. Na prvi pogled se ta kriza dnevno meri na svetovnih borzah. V resnici pa gre za krizo globljih in morda v prihodnosti usodnih razsežnosti.

Nihče ne more z gotovostjo trditi, da se bomo ob koncu leta 2012 nahajali v podobnih družbenih okvirjih kot ob izteku letošnjega leta. To ne pomeni, da napovedujemo katastrofo ali konec sveta. Tudi te možnosti niso izključene, če resno jemljemo knjigo Razodetja. Pretresi na finančnem trgu in nestabilnost nekaterih evropskih članic, med katerimi je najbolj v ospredju Grčija - ki pa ni edina - lahko po določenem scenariju Evropsko skupnost močno oslabijo ali tudi povzročijo začetek njene razgradnje. Takšen proces bi zamajal stabilnost na globalni ravni, zato je potrebno na vseh ravneh družbenega življenja ravnati odgovorno in v duhu skupnega dobrega.

Kar pa ne pomeni samo dobro na ekonomskem področju ali dobro zgolj za Slovenijo. Še manj pa dobro samo za izbrane elite, ki so ali politično ali ekonomsko ali tudi medijsko močne. Ko gori hiša ali so poplave, ko prihrumijo viharji ali plazovi, ko nas naravna nesreča ogrozi, takrat se ne sprašujemo komu bomo pomagali, kje bomo prijeli za delo. Takrat se lotimo vsega in smo aktivni, kjer se le da. Nekaj podobnega se dogaja danes v naši ožji in širši družbi. Razlogov za to je več. Gotovo pa je eden od ključnih pohlep, ki smo mu podvrženi vsi. Predvsem pa tisti, ki jim nikoli ni dovolj in bi radi imeli vedno več in več. Pohlep je ljudi gnal v najemanje kreditov za potrebne in nepotrebne stvari. Pohlep je motiviral bančnike, da so pospeševali kreditiranje tudi za ceno slabih jamstev. Pohlep je gnal borzne trgovce da so pri trgovanju z delnicami iskali vedno večji zaslužek. Pohlep žene ljudi, da kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo, zato jih kasneje ali zavržejo ali kopičijo. Pohlep žene človeka, da se ne zna ustaviti ne pri delu ne pri denarju ne pri lastnini in kapitalu. Pohlep išče legalnost v pravnem redu tako, da svoje početje opraviči in sebe ter druge potolaži češ delal sem v skladu z zakoni in tako so delali vsi. Po svetopisemsko lahko parafraziramo sopara nad soparo je sopara. Pohlep nad pohlepom je pohlep. In ker je temu tako bilo in bo ostalo, je ob posamezniku skupnost tista, ki mora pohlepu nadeti uzde in ga zajeziti.

Ta skupnost je država in so mednarodne ustanove. V kolikor na mednarodne ustanove nimamo veliko direktnega vpliva, pa to ne velja za našo državo. Na njo in na njeno prihodnost ima vpliv vsak posameznik, vsak volivec. Ne pozabimo! Imamo župane, ki so izvoljeni z enim ali dvema glasovoma večine. Vsak glas odloča in soodloča. Odhod na volitve je prva državljanska dolžnost. Ne samo dolžnost, to je privilegij demokracije. V demokratičnih in svobodnih volitvah se naša država bistveno razlikuje od tiste, ki smo jo pred dvajsetimi leti zapustili, a se nekaterim po njej strašno toži in bi nas radi pripeljali nazaj v balkansko Čaršijo. Kajti samo v njej se lahko dobro počutimo, da nekaj smo in da smo razviti za Balkan kot Švica za Svet.

Na volitvah 4. decembra gre za našo državo in njeno prihodnost. Gre za vprašanje, ali je večstrankarski politični sistem parlamentarne demokracije v sedanjih okoliščinah edina prava oblika vladanja ali ne. Iz dveh strani se tej obliki vladanja nasprotuje. Od 90-ih let naprej so politične stranke glavni krivec za stanje v državi, s strani nekdanjega dvakratnega predsednika države Milana Kučana. Milan Kučan je človek, ki ima eno samo politično izkušnjo. Kot šef partije je bil oligarh in kot predsednik države prav tako. Saj se mu ni bilo potrebno ne v prvem ne v drugem primeru spuščati v politični boj, ki je kdaj tudi surov in zahteva veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti in iskanja skupnih rešitev. Njegov politični koncept tako ostaja v miselnem svetu osvobodilne fronte in socialistične zveze delavnega ljudstva. To je izrazito predosamosvojitveni koncept upravljanja z oblastjo. Svojega zvestega izvrševalca takšnega koncepta je našel v Zoranu Jankoviću, ki ima v Ljubljanskem mestnem svetu absolutno oblast in ker s svojo listo pooseblja socialistično zvezo ne delavskega, ampak meščanskega privilegiranega ljudstva. Iz tega zornega kota lahko razumemo zakaj Janković ni rojen za poslanca, ampak samo za mandatarja. Zanj parlamentarna razprava, v katero spada tudi kreganje, kot v vsako hišo in družino, ni vrednota. Janković s svojim odnosom do parlamenta kot osrednjega hrama demokracije potrjuje sum, da ni demokrat ampak oligarh. On je lahko učinkovit kot oligarh. Ne pa kot demokrat. Bistvena razlika med enim in drugim pa je v tem, da oligarh prevzame vso oblast in jo tudi dosledno izvaja. Demokrat pa dobi samo del oblasti in jo po poti parlamentarne razprave in iskanja konsenza izvaja v omejeni obliki. Na prvi pogled je oligarh bolj učinkovit in demokrat manj. Na srednje in daljše obdobje pa je oligarh prej ali slej diktator, demokrat pa zamenjan na enih od naslednjih volitev. Zakaj ljudje, ki ne poznajo zgodovine ali je celo nočejo poznati, radi govorijo, da jih preteklost ne zanima? Med drugim tudi zato, da lažje prevarajo volilno telo. Gospodarske in finančne krize iz preteklosti nas namreč učijo, da je to najboljši teren za izvolitev bodočih oligarhov in diktatorjev po demokratični poti. To zgodbo je Evropa doživljala v 30-ih letih prejšnjega stoletja, ko so se ustoličili Hitlerji, Franki, Musoliniji, Titi in njim podobni.

Torej, 4. decembra bomo odločali o tem, ali bomo nadaljevali naporno pot demokracije ali pa naveličani parlamentarizma, gremo v smeri oligarhije ali še česa hujšega. Druga temeljna dilema volitev, ki so pred nami, pa se vrti okoli vprašanja, ali je mogoče družbo in državo popeljati iz krize zgolj z učinkovito tehniko vladanja. Ali pa z vladanjem, ki spoštuje obče človeške vrednote. Glede na dejstvo, da smo zabredli v krizo predvsem zaradi pohlepa, ki ne spoštuje in ne pozna druge vrednote kakor bogastvo, ni postransko in nepomembno, na katerih vrednotah temeljijo programi strank, ki jih bomo izbirali na volitvah. Tisti, ki trdijo da je gospodarstvo edina prioriteta, nam dopovedujejo, da človek živi samo od kruha. In ko bo tega dovolj ali v izobilju, bo vse drugo rešeno samo po sebi. Ta teza v zgodovini še nikoli ni vzdržala in obstala. Kako bomo izšli iz gospodarske krize, če ne bomo spremenili delovnih navad, kulture potrošnje, odnosa do sebe in drugih ter do okolja? Kako bomo izšli iz krize, če bomo naprej prisegali zgolj na načelo, da delamo in služimo denar zato, da lahko uživamo? Če ne doma, pa v finančnih oazah Sredozemlja. Lahko soglašamo z idejami, da je potrebno poenostaviti državo in njeno birokracijo. Da je potrebno ustvariti ugodne pogoje za male in srednje podjetnike. Da je potrebno zagnati gospodarstvo z večjimi infrastrukturnimi projekti. Da je potrebno narediti trg delovne sile bolj gibljiv. Da z znanjem lahko ustvarjamo dodano vrednost, itd. Vendar, za vsemi temi idejami in procesi je človek, ki je pošten ali ne. Ki gleda samo za svoj interes ali za skupno dobro. Ki je v svojem življenju že dokazal, da se je pripravljen odrekati in samoomejevati ali pa ne. Je človek, ki bo te procese vodil in usmerjal. In če bo to počel z isto ali podobno kulturo, kot smo to počeli do sedaj, se nič bistvenega in temeljnega v družbi ne bo spremenilo.

Lahko je reči in ugajati javnemu mnenju, ki rado sliši, da nekdo ni ne levo ne desno, ne kontinuiteta ne pomladnik, ne kontaminiran s preteklostjo ampak zazrt v prihodnost. Vse te fraze v javnosti gojimo kot nekakšne odrešilne mantre. Ne da bi se resneje vprašali in poglobili v njihovo vsebino. Demokracije ni brez različnih vrednostnih opredelitev ljudi in posledično političnih strank. Vse družbe se znotraj sebe politično delijo. Vprašanje pa je, kako po demokratični poti iščejo tisto soglasje, ki je pogoj da lahko živijo v skupnem prostoru, ki je v našem času država, država Slovenija in njena vključenost v Evropsko skupnost. Krizo sedanjosti bomo premagali samo in pod pogojem, da bomo spremenili svoj osebni in skupni vrednostni red.

Kam so nas pripeljali tisti, ki so vodili državo zadnja tri leta in katerih vrednosti red je temeljil na individualizmu, liberalizmu, kapitalizmu, hedonizmu, državnem socializmu in centralizmu, nima pomena natančneje analizirati, ker so rezultati preveč oprijemljivi. Bolezen pohlepa in prevar se lahko zdravi samo s samoomejevanjem in poštenjem. Zato je manj tvegano izbirati med tistimi, ki jih poznamo in vemo, kaj so do sedaj naredili, kakor tistimi, ki se prodajajo za nove obraze. V Sloveniji je težko postati novi obraz. Vsi so novi, vsi novi so dejansko stari. Samo to je novo, da so prevzeli vloge, ki jih do sedaj niso imeli. Kako pa bodo te vloge odigrali, je vprašanje in hkrati tveganje. Ali drugače rečeno, ta film smo že gledali pod naslovom Zares in v kriznih časih ponovitve res ne potrebujemo.

Glede na resnost svetovnega in domačega družbenega položaja velja spomniti tudi na znamenja, ki se nakazujejo ob sicer opravičenih protestih do liberalnega kapitalizma, tako v Ameriki kakor pri nas. Vendar protestniki, ki se zatekajo k anarhu in neomarksističnim idejam reševanja sodobnega sveta, niso pravi odgovor. Dovolj smo imeli revolucij in revolucionarjev. Njihove rešitve so vedno in po pravilu zahtevale več žrtev, kakor miren in vztrajen ter dosleden družbeni dialog parlamentarno-demokratičnega značaja. Slovenska zastava ne potrebuje ne zvezde peterokrake, ne kljukastega križa. Potrebujemo jasen in čist pogled iz Triglava in srečne zvezde, ki nam bodo kazale pot, po kateri je potrebno iti in hoditi, da ohranimo in utrdimo državo in demokratične standarde v njej.

Slovenski katoličani smo kot državljani pogosto zmedeni v družbenem življenju. V letošnjem pastoralnem letu, posvečenemu družbenemu nauku cerkve, lahko ugotavljamo, da je ta orientacijska in usmerjevalna teološka veda za mnoge popolnoma neznano področje. Posledično to pomeni, da imamo pogosto opraviti s porušenim odnosom do politike in političnega delovanja. Politika in politik sta besedi, s katerimi prej zmerjamo, kakor izražamo spoštovanje do področja, ki se nas vseh tiče. Vsi smo politična bitja, ker smo vsi državljani. Če nam je vseeno za politiko, nam je vseeno za državo. S tem pa za tisti pravni okvir, ki nam omogoča suverenost in mirno sožitje. Res je, da nam ne daje zadoščenja na področju pravičnosti. Zato pa imamo demokratične vzvode oblasti, da preko njih ustvarjamo vedno znova, boljše in večje pogoje pravičnosti preko pravne države. Če pri tem procesu ne sodelujemo, smo si krivi sami za marsikatero krivičnost. Civilne pobude katoličanov okrog družinskega zakonika, prebujanje slovenskih katoliških laikov in tudi Zbor za vrednote ter okrogle mize Radia Ognjišče ob 20-letnici samostojne Slovenije so znamenja, ki govorijo o tem, da se slovenski kristjani prebujajo iz apolitične zaspanosti in brezbrižnosti.

Ne pozabimo pomembnega zgodovinskega dejstva. Po spopadu totalitarizma na evropskih tleh med in po drugi svetovni vojni, so prav politiki iz krščanskih vrst pričeli z gradnjo nove Evrope na etičnih temeljih družbenega nauka cerkve. Zato ni vseeno in zanemarljivo, s kakšnim vrednostnim redom prihaja ta ali ona politična stranka pred nas volivce in katere osebnosti jo zastopajo. Če kdaj, nas v naslednjih dneh in tednih mora politika zanimati. Ne samo tista, ki nam jo posreduje ta ali oni medij. Zanimati nas mora več in globlje, tudi ozadja, za katera mnogi trdijo, da jih ni. A resnica je obratna. Ozadja so, so bila in bodo. Blagor tistemu, ki jih pravi čas odkrije in spozna. Izbirajmo preverjeno in preizkušeno. Izogibajmo se videzu novosti in mladosti. Čas, ki prihaja, je preveč resen, da bi si smeli dovoliti eksperimentiranje in pobalinstvo. Potrebujemo tudi resna mednarodna zavezništva. Kdo nam jih nudi in nam je stal ob strani v času osamosvajanja vemo. Tudi v prihodnje se lahko zanašamo samo na zaprisežene demokrate in na nikogar drugega.

Ni odveč, če na koncu še enkrat podčrtam in poudarim. Zgodovinski trenutek, ki ga živimo, zahteva osveščenega in budnega državljana. Zahteva aktivnega državljana, ki najmanj kar lahko stori je to, da gre na volitve in izbira po pameti, ne po čustvih, propagandi, videzu in obljubah, za katere ne vemo ali bodo ali ne bodo uresničene. Kot kristjani molimo in prosimo za razum osvetljen od vere in za odločitve, ki bodo v blagor vsem državljanom in državljankam mlade, a zato tudi kdaj neumne države Slovenije. Voliti, voliti s pametjo, to je tisto kar smo dolžni storiti.