Urednik mag. Božo Rustja
Mesija z leve ali levi mesija
Slovenija
Pričakovati je bilo, da se bodo pred letošnjimi predčasnimi volitvami pojavili ljudje, ki bodo s poštenimi ali ne poštenimi nameni ustanovili svoje stranke in se vključili v boj za glasove volivcev. Da se bodo predstavili kot tisti, ki želijo rešiti Slovenijo, ki je sicer v nezavidljivem položaju, pa je bilo tudi pričakovati, je v novembrskem komentarju za mesečnik Ognjišče zapisal urednik mag. Božo Rustja.
Komentar objavljamo v celoti:
Pred časom mi dejal prijatelj: »Sprašujem se, kaj se bo levica izmislila pred tokratnimi volitvami?« Ne samo, da se je izmislila, uprizorila je pravi spektakel. Imenujmo ga Jankovičev spektakel. Najprej si je ljubljanski župan dal organizirati prošnjo procesijo, ko je skupina znanih ljudi priromala v mestno hišo in ga ponižno prosila, naj kandidira in reši Slovenijo. Naključno sem tiste dni zopet bral Cankarjeve Hlapce in iz njih mi je ostal stavek »Hlapci! Za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni.« Spomnil sem se ga, ko sem gledal posnetke tistih ponižnih poklonov. Nekaterih obrazov tam ne bi pričakoval. Npr. obraz Franceta Bučarja, ki je prišel v mestno hišo v spremstvu predsednika Zveze borcev Janeza Stanovnika. Je gospod Bučar pozabil, kako so ga člani te organizacije napadali ob njegovem nastopu v evropskem parlamentu in ob njegovem sodelovanju v 57. številki Nove revije? In Zveza borcev ni nikoli preklicala tistih stališč, ki jih je takrat zagovarjala. Ali si lahko postavimo vprašanje, če si France Bučar kot partizan na Koroškem leta 1945 in prej ni umazal rok in mora sedaj to odplačevati?
Zelo zanimivo je, da se Jankovič uvršča na levi politični pol. Pa tudi za prosilca Milana Kučana in Janeza Stanovnika ne moremo reči, da sta predstavnika desnice. Toda, za božjo voljo, kakšen kandidat levice je to? Je lahko kandidat levice človek, ki je ob odhodu z Mercatorja dobil za odpravnino takšno vsoto, za katero bo morala delati trgovka v isti trgovski verigi celo življenje? Kako je lahko kandidat levice človek, ki si je zgradil velikanski spomenik v Stožicah, ni pa plačal že tako slabo plačanih in zapostavljenih gradbenih delavcev? Dobesedno spomenik na človeških truplih! Kako naj bo kandidat levice človek, ki je svojemu sinu – po pogodbi – prodal podjetje za devet milijonov evrov? Pustimo ob strani netransparentnost poslov, ki naj bi jih sklenil s sinom. Tudi če bi bil kandidat levice osebno skromen, je vsaj iz izredno bogate družine, če njegovi sinovi dan za dnem zapravljajo in prenakazujejo na tisoče evrov?
Sploh so liste in nove stranke, kakršna je Jankovičeva, svojevrstna past. Kaj vemo o njej? Je pokazala program? Je razkrila kandidate? Ali lahko zaupamo listi ali človeku, ki bo v dveh dneh pripravil program za rešitev Slovenije? Ali lahko človeku, ki je okleval pri kandidaturi in še danes niti ne vemo, za kaj natančno naj bi kandidiral? Ali niso takšne liste nekakšne »by pas firme«, ki pa so skregane z demokracijo. Res pa je, da odražajo stanje v Sloveniji, ko želijo nekateri prikazati demokratičen sistem kot slab. Seveda je slab, če ne deluje po pravilih in če npr. organi pregona ne preganjajo, sodišča pa ne obsodijo tistih, ki izigravajo sistem in kršijo njegova pravila.
Seveda je Jankovič kandidat, ki ga moramo resno upoštevati. Tudi zato, ker je ena od utemeljitev njegove kandidature, da je uspešen gospodarstvenik. Gotovo je to izredno mamljiva utemeljitev. Koga bi si Slovenija danes bolj potrebovala kot uspešnega ekonomista in dobrega gospodarstvenika, ki bi jo popeljal iz krize. Pa je ljubljanski župan tak kandidat? Gotovo je o njegovi gospodarski uspešnosti nastal mit, ki pa nima realne podlage. Lahko začnemo že kar pri stožiškem stadionu. Je projekt uspešno izpeljal do konca? So poplačani vsi dolgovi? Prav ta projekt je primer njegove gospodarske neuspešnosti. Ni pa edini. Predvsem je svojo gospodarsko »uspešnost« gradil na nepoštenosti.
Ljubljanski glavar je ob nastopu kandidature dejal, da si bo prizadeval za nove vrednote v Sloveniji. Vse drugo bi iz njegovih ust zvenelo verodostojnejše kot omenjeni stavek. Ali pomenijo nove vrednote nepoštenost, kakor jo je izkazal pri stožiškem stadionu, ko ni plačeval podizvajalcev in je svojo uspešnost gradil na plečih najnižjih? Podobno držo smo omenili tudi že pri Mercatorju. In ta človek si je upal pojaviti na demonstracijah proti kapitalizmu. Žalostne demonstracije, kjer ga niso ob njegovem prihodu izžvižgali! Prav tako naj bi svoja podjetja netransparentno prodajal sinovom in pri tem naj bi izigraval zakone tisti, ki naj bi jih čez nekaj mesecev branil!
Pa še primer iz soseščine. Italijani imajo predsednika vlade, ki je bil uspešen podjetnik. Podobno kot ljubljanski župan. Ljudje so ga izvolili za predsednika vlade. Toda »dober gospodarstvenik« (Je to res bil? – Gotovo pa ni bil pošten!) se je izkazal za slabega predsednika vlade. Iz Italije je naredil pravo mafijsko združbo, netransparentno in prijazno za svoje prijatelje. Z Italijo nas druži tudi podobnost, da tako kot naša soseda, ki ni razčistila s fašizmom, mi nismo razčistili s komunizmom. Obojim se to maščuje. Oni so dobili predsednika vlade, k i simpatizira s fašizmom, nam pa grozi, da bomo dobili premiera, ki simpatizira s komunizmom. No, so pa Italijani na boljšem. Njihov premier je iskrenejši. Naravnost pove, da je desničar, medtem ko se slovenski kandidat izdaja za levičarja.
