Vasle: Sedem smrtnih grehov Zorana Jankovića

Slovenija | 22.10.2011, 09:48

V normalni demokraciji objektivno ne bi mogel kandidirati človek, katerega sin je komurkoli, ali pa novinarju grozil z ubojem, kandidat pa tega ni takoj in odločno obsodil, je v komentarju za spletni portal tednika Reporter poudaril novinar Vinko Vasle.

Komentar objavljamo v celoti:

V ameriški zvezni državi Virginiji je pred dobrim desetletjem kandidat za guvernerja čez noč izgubil skoraj sedemdeset odstotno podporo volivcev. Zgodilo se je nekaj banalnega: njegov pes je nepooblaščeno naskočil sosedovo psico in sosed, iz nasprotne stranke, je iz tega na vsak način hotel narediti škandal, saj je trdil, da je njegov pes njegovo psico posilil. Pridrvele so novinarske ekipe in kandidat za guvernerja je smrtonosno rekel v kamero: ”Šlo je za spolni nagon mojega psa in tudi posilstvo je na nek način seks”. Naslednje jutro je iz sedemdesetih odstotkov padel na štiri odstotke in od kandidature odstopil.

Hočem reči, da je ravnanje in govorjenje kandidata zelo pomembno in zelo usodno. Za Zorana Jankovića je na primer njegovo vladanje Ljubljani učinkovito. Podatki govorijo ravno nasprotno, saj je učinkovitost tesno povezana s transparentnostjo, poštenostjo, zlasti pa z jasno, odkrito finančno konstrukcijo. Smrtni greh Zorana Janklovića župana je, da je Ljubljančane zadolžil za kakšne tri letne proračune. Samo za športni park Stožice je vsakega občana zadolžil za 400 evrov, ob načrtovanju tega objekta pa je govoril o tem, da davkoplačevalkcev ne bo obremenil niti za cent. Že to bi v kakšni ostrejši, normalni demokraciji vsakomur, ki bi storil kaj takšnega, onemogočilo nastop na lokalnih, kaj šele na državnih volitvah.

Tudi znameniti posnetek, na katerem takratni predsednik vlade sika v Jankovića, direktorja Mercatorja, ”jaz sem te naredil, politika te je nastavila, jaz sem te nastavil”, bi bil zadosten razlog, da se nekdo v politiko ne poda. A Jankovića na državne volitve ni ponesla samo samovšečnost velike ljubljanske zmage v dveh mandatih, ampak tudi partijsko-verska procesija rdeče buržoazije, ki bi morala zaradi lastne preteklosti molčati in uživati priviligirane pokojnine in tistih, ki jim je bil Janković vsesakozi velikodušen finančni mecen. To je bila predstava za tisti tip volivca, ki gleda Kmetijo in čemu ne bi potem volil še Jankovića. A prizor na magistratu bi moral normalnega volivca spomniti na klanjanje bodočemu diktatorju, ki se mu tudi menda velike osebnosti ne upajo reči, da ne bodo prišle. Še France Bučar, če je vedel, za kaj sploh gre, je storil zadnji korak nazaj v zgodovinsko pozabo.

Zoran Janković tudi ne govori resnice. Pol leta je zagotavljal, da on pa v politiko že ne, na volitve že ne, kar je počenjal že pred prvo kandidaturo za župana. To je bil kakor njegov spin, v resnici pa je šlo za laž in zavajanje. In spet v kakšni normalni demokraciji takšnega kandidata kaj veliko ljudi že ne bi podpiralo. Janković molči tudi, ko bi kot kandidat za naskok na premiersko funkcijo vendarle moral pojasniti svojo vlogo pri ustoličenju katastrofalne koalicije KGB. Zdaj se dela francoza in nas skuša prevarati, da on pa s tistimi zgubaši nima čisto nič. Če bi imeli poštene medije, bi ga že zaradi tega pribili na križ, ker je soodgovoren za triletno agonijo te države, še posebej pa državljanov, od katerih zdaj pričakuje zmagovalne glasove.

Janković je tudi neskromno zlorabil ljubljanski zgodovinski Kongresni trg, ki ga je politično olastninil, ker misli, da če ga je obnovil – z našim denarjem in tujimi rokami – potem se lahko na njem samovoljno zbira s svojimi tlačani, ki mu navdušeno ploskajo. Še posebej, če so iz mestnih javnih služb in jim je to službena dolžnost. Janković se je na Kongresnem trgu prikazal s soprogo Mijo in soprogo sina Jureta (to je tista, ki od Jureta Jankovića tako mimogrede na svoj bančni račun dobi skromnih 70.000 evrov). Sinov na ta veličastni dogodek ni pripeljal. Vsak normalen volivec bi se ob tem vprašal, kakšen oče pa je, da v tako usodnem in pomembnem življenjskem trenutku nima podpore obeh sinov – Jureta in Damijana. Ali ju skriva in če ju, zakaj, saj trdi, da jima povsem zaupa. Ni pa jima zaupal svoje predčasne inavguracije na Kongresnem trgu. V demokracijah s tradicijo bi takšen kandidat to težko razložil javnosti in bi bil že v štartu hendikepiran.

Takoj za tem je Zoran Janković medijem razložil, da se je za kandidaturo oziroma svojo listo in stranko odločil na družinskem kosilu, ko mu je zeleno luč dala soproga zato, da bo na svoji novi, torej premierski funkciji zaščitil svoja sinova. Javnost to lahko zelo napačno razume: namreč, da hoče Zoran Janković ta izvršilno visok položaj v državi zato, da bo sinova ubranil pred roko pravice. In ta izjava je ena usodnejših Jankovićevih napak še preden je imel veliko konvencijo. Nadgradil jo je tudi z besedami, ki so zvenele kot grožnja – namreč, da bo, če pride na oblast, preprečil prakso napadov na njegopva sinova oziroma, je poudaril, če bo zmagal, te prakse ne bo več. Če kaj, je to bila napoved napada na pravno državo in enakost pred zakonom.

Nesreč v Jankovićevi kandidaturi pa s tem še ni konec! Tako ali drugače so se njegove poti križale z dvema kriminalcema: z narkobaronom Draganom Tosićem in z Brunom Filipičem, nesojenim kupcem Jankovićevega posestva na Barju, ki zaradi mamil že prestaja zaporno kazen na Dobu. Samo in zgolj to bi v vsaki demokraciji s tradicijo vsakogar, ki bi samo v snajah pomislil na kakšno politično kariero, vodilo k odločitvi, da je to moka, iz katere ne bo kruha. A Janković očitno tega ne razume.

Če bi, potem ne bi prišlo do ponaredka njegovega rojstnega kraja iz Srbije v Slovenijo in potem, ko je bil zaloten, nazaj v Srbijo. In če bi imel prave svetovalce, se ne bi sprehodil med protestniki, ki so kričali parole proti bogatenju in kapitalizmu.

In nenazadnje, v normalni demokraciji objektivno ne bi mogel kandidirati človek, katerega sin je komurkoli, ali pa novinarju grozil z ubojem, kandidat pa tega ni takoj in odločno obsodil.