Okoli nas divja vojna

Naš pogled | 18.10.2011, 16:26

Zmagujete ali so tudi vas že premagali, porazili, uničili? Ne, ne govorim o igrah in igricah. Govorim o vojni. Kakšni vojni? O pravi vojni, ki vsak dan divja na ulicah in po domovih; o vojni, ki pustoši po naših glavah.

O vojni, ki vsak dan uničuje nove žrtve med vsemi generacijami in družbenimi sloji. O vojni, ki je tako prikrita, da je do pred kratkim sploh nisem opazil. O vojni, v kateri je sovražnik, okupator, zavojevalec, terorist tako dobro skrit in zamaskiran, da ga malokdo prepozna ... Ampak jaz sem ga razkrinkal. Ja, prav ponosen sem, da mi je to končno uspelo. Zdaj sem pripravljen, da me rekrutirajo enote tistih, ki se junaško in neusmiljeno borijo z njim že dalj časa. In da me oborožijo s pravim, težkim orožjem; nekaj lažjega, domačega sem si za prvo silo že nabasal v žepe, a mi municija pohaja. Zdaj vidim dobre možnosti za zmago.

Nikar ne recite, da sem melodramatičen ali da pretiravam. Stvar je resna in če zanikate to, da smo v vojni, potem ste ali naivnež ali pa okupatorjev zaveznik – izdajalec. To pa ni hec. „Pa kdo nas napada?!“ vas kar slišim. Ja, strahovi vendar!

Prodirajo z vseh strani, vedno več jih je in zdi se, kot da se napajajo sami s seboj, se množijo ter potem rastejo. In ko so enkrat v glavi, jih težko spraviš ven. Ko pa se naselijo v kosti, je bitka izgubljena. Zato v boj z njimi, dokler je še čas. Pri priči, sicer nam je odklenkalo.

Vesel sem, da je veliko tistih, ki so pogumno sprejeli izziv in se kljub navidezni brezizhodnosti vztrajno podajajo iz bitke v bitko. In zmagujejo. Sicer po malem, a vendarle.

Ta teden se denimo po vsej Sloveniji veliko število mladih prostovoljcev bori proti strahu pred novim, nedosegljivim, prezapletenim. Starejšim generacijam v sklopu projekta Simbioza kažejo bližnjice do računalniškega in internetnega sveta ter pri tem za seboj puščajo trupla neosnovanih strahov. „Računalniki razčlovečujejo in prinašajo gorje,“ je še pred dnevi v naši radijski Klepetalnici globoko prepričano izjavila ena naših poslušalk. Ja, strah se zaleze zelo globoko v nas in se ne da kar tako izpuliti. Strah, da bi šlo lahko kaj po slabi poti ...

Se mi zdi, da je bilo mnogo strahov namenoma zasejanih med ljudi in da lastnim kreatorjem počasi uhajajo iz rok. Strah pred prihodnostjo je že tak. Zajel je generacije, narode, širi se po državah, preko kontinentov. In seveda išče krivce. Zdaj kaže na tajkune, zdaj na „nasilni finančni kapitalizem“, enkrat uperi prst v politike, drugič v medije. Množice bega sem in tja, hkrati pa hromi posameznike. Dobesedno hromi jih v akciji. „Pa saj nima smisla“, „Kaj pa lahko sploh storim“, „Vse je že vnaprej izgubljeno“, „Saj so vsi enaki“ - to je le nekaj pripravnih krilatic na bogatem jedilniku strahu. Hrani se z njimi in z nami. „Plašen vrabec namreč vso jato prestraši,“ bi rekli Rusi.

Tak strah pred novimi zgrešenimi priložnostmi, neizkoriščenimi možnostmi in napačnimi izbirami je že vzvaloval v slovenski predvolitveni tsunami. Vprašanje je le, koliko ljudi bo zalil pred in koliko po 4. decembru. Saj menda ne mislite, da bo po volitveni evforiji na levi, desni, sredinski ali kateri koli slovenski politični strani prevladala misel: „No, zdaj, ko imamo novo vlado (kakršno koli pač že) pa stopimo skupaj in nekaj dobrega naredimo za našo deželo in naše ljudi.“ ...

... No, zdaj pa imam! Spet sem podlegel strahu. Še eno bitko sem izgubil. A vidite, kako prikrito deluje! Mogoče bo pa po teh volitvah, v tem težkem položaju, vendarle drugače ...

Ko si človek takole liže rane, ga prime, da bi kar obupal in da bi z množico potonil v kričeč molk: „Pa saj ne morem ničesar spremeniti!“ Kajti ko porazim enega, se na obzorju pokažejo trije novi strahovi: strah pred izgubo službe, strah pred neuspehom, strah pred zavrnitvijo, strah pred osamljenostjo, strah pred resno zvezo, strah pred življenjem, strah pred smrtjo ...

In ko že mislim, da mi je tokrat res dokončno zmanjkalo streliva, mi pod roko pride orožje, ki mi da novih moči, novega zraka, nove samozavesti, novega poguma – Njegove besede: „Ne bojte se!“

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci, sezite po tej municiji in premagajte vendar strahove.