Robert Božič
Krompirjeve zgodbe
Pridejo taka leta, ko krompir dobro obrodi. Letošnje je eno takih in človek bi pričakoval, da bo to prineslo dobro voljo in optimizem v vrste pridelovalcev. Dobre letine smo se namreč vedno veselili, pomenila je varnost, pomenila je manjše skrbi, pomenila je večji zaslužek, klicala je tudi k dobroti do drugih, s katero naj bi se na konkreten način zahvalili Stvarniku, za njegov blagoslov.
Ampak, danes so časi drugačni. Postali smo samo majhen nepomemben člen v verigi globaliziranega sveta, ki je na kožo pisan tistim, ki imajo, ki znajo trgovati, ki se znajdejo in izkorišča tiste, ki delajo, ustvarjajo.
Statistični podatki kažejo, da na področju pridelave krompirja nismo samooskrbni. Z domačim pridelkom lahko pokrijemo približno 60 odstotkov vseh potreb po tej poljščini, na ožjem področju jedilnega krompirja pa naj bi bila slovenska samooskrba 80 odstotna.
Tudi pogled na drugo stran, na statistiko potrošnje, kaže, da v Sloveniji zadnjih dvajset let pojemo vse manj krompirja. Službe vzamejo cel dan, vse manj se kuha po naših domovih, vse več se poje hitro pripravljene industrijske hrane. Povsem so se spremenile tudi navade. Naši otroci skoraj ne poznajo več besede ozimnica, saj nam je vsa zelenjava, tudi sezonska, pravzaprav celo leto na voljo v najbližjem nakupovalnem centru.
In trgovci so tako postali tisti, ki narekujejo zgodbe. Vsak teden znova nas zasujejo z akcijskimi ponudbami, ki jih ne smemo spregledati in vedno znova nam dopovedujejo, da nujno potrebujemo tisto, kar so v prijetno in moderno opremljene nakupovalne centre pripeljali od kdove kod.
Potrošniki pa smo ovce. Važna je cena, važno je, da nam je hoteno na voljo, od kje je kakšen izdelek ali pridelek prišel, kako dolgo pot je naredil in kako je bilo plačano delo tistega, ki ga je pridelal ali izdelal, nas ne zanima.
Dve leti nazaj je krompir tudi dobro obrodil. Eden od trgovcev ga je takrat kupcem ponujal po 1 cent, če so v njegovi trgovini zapravili vsaj 20 evrov. Takrat brez dvoma uspešna marketinška poteza trgovca, pa je le pokazala na srčiko problema. Hrano smo razvrednotili, pridelki nimajo cene. Postali so celo sredstvo za manipulacijo z množicami.
Tudi letos se lahko zgodi, da bomo priča podobnim zgodbam. Kmetijski minister je sicer prejšnji teden svoje inšpektorje pozval, da temeljito pregledajo stanje na trgu in preverijo, kakšen in kje pridelan krompir se prodaja v naših trgovinah. Predlagal je, da bi trgovci tudi v primeru krompirja naredili nekaj podobnega, kot so poleti naredili ob višku kumar; da bi potrošnikom ob tujem krompirju jasno označeno ponudili tudi domačega, slovenskega.
Bo to dovolj? Se bomo zbudili?
Trenutno lahko kmetje za kilogram pakiranega krompirja, pripeljanega v skladišče trgovca iztržijo približno 10 centov, če jim uspe z njim skleniti dogovor. Nekatere zadruge naj bi zadnje tedne za krompir ponujale tudi občutno manj kot 7 centov, po trditvah kmetov, pa trenutno promet s slovenskim krompirjem popolnoma stoji.
Sam pa se sprašujem. Je res mogoče pridelati krompir po 5 centov? Lahko taka cena kmetu nudi možnost razvoja dejavnosti in dolgoročnega obstoja? Odgovor na ti dve vprašanji je seveda negativen, še bolj pa bode v oči dejstvo, da je v skladiščih toliko krompirja, da doma pridelanega pravzaprav nihče ne potrebuje.
V velikih zahodih pridelovalkah krompirja je ustaljena praksa, da kmetje z odkupovalci sklenejo dogovore, katerih bistvena sestavina je količina, za katero se pridelovalec obveže, da jo bo odkupovalcu ponudil, in cena, ki jo bo odkupovalec pridelovalcu zagotovil. Pritiski so veliki, še posebej v času dobrih letin pa se pojavljajo viški, ki se jih lahko proda le po dampinških cenah. Te se na evropskem trgu gibljejo med 2 in 3 centi.
Zato ne preseneča, da veliki igralci na trgu natančno vedo, kdaj in po kakšni ceni je mogoče tak krompir pripeljati na nek drug trg in tako pri prodaji ustvariti največje dobičke. Ne verjamem da gre pri tem predvsem za t.i. predatorstvo, ampak vse skupaj vidim kot neustavljivo slo po bogatenju.
In izhod? Mogoči sta pravzaprav dve poti. Prva je ta, da pri trgovcu zahtevamo pridelke domače slovenske pridelave. Da dajemo prednost tistim, ki so vključeni v t.i. pravično trgovino, ki skrbijo za pošten odnos med vsemi v prehranski verigi.
Še boljša pa je druga pot, pot na kmetijo v bližnjo okolico in nakup sezonskih pridelkov iz prve roke. Nam bo uspelo?
