Franci Feltrin | (foto: ARO)
Jože Kastelic – skromen v besedah, velik v dejanjih
Tokratni komentar želim posvetiti velikemu Slovencu in prijatelju Jožetu Kastelicu. O vladi, ki je ni več, je škoda izgubljati besede, ob vsem cirkusu človek pravzaprav ostane brez komentarja, mogoče ga lahko skrči le v eno besedo – končno. Prav je, da jih namenim človeku, ki je tako ljubil svojo domovino in ji bil predan vse do smrti, človeku, ki za sabo pušča veliko bogastva, a ne le v zgradbah, ampak predvsem v tem, da je bi vedno pošten, trden v veri, skromen v besedah, a velik v svojih dejanjih.
V nedeljo zvečer, 18. septembra, je v Torontu zatisnil oči. Jože Kastelic se je rodil leta 1920 v vasi Žvirče v Suhi Krajini. Po drugi svetovni vojni se je, da bi ubežal gotovi smrti, ker ni sodeloval v komunistični revoluciji, še pred koncem vojne umaknil v Avstrijo in nato v Kanado. Tako kot pred kratkim umrli dr. Andrej Bajuk je bil tudi Jože Kastelic eden tistih velikih Slovencev, ki je za svoje delo in donatorstva prejel veliko odličij, priznanj in pohval še za časa svojega življenja. Kljub temu, da je kot kmečki fant prišel v tujino brez znanja tujega jezika in potrebne izobrazbe, je uspel in postal eden najbogatejših Slovencev v svetu. Nikoli pa se s tem ni bahal, živel je preprosto. »Ob prihodu v Kanado so bili vsi bolj izobraženi od mene, pa se jim je sreča izmuznila iz rok,« se je zelo rad, z nasmehom na obrazu, pošalil, ko je o tem tekla beseda .
Kmalu po prihodu v Kanado je ustanovil gradbeno podjetje za gradnjo stanovanjskih objektov. Najprej je pričel z gradnjo za posamezne naročnike. Po poroki z ženo Tončko, ki mu je že pred tem pomagala pri vodenju malega podjetja, sta, ker nista imela otrok, dejavnost gradbene stroke zelo razširila in pričela z gradnjo vse zahtevnejših objektov. V njegovem podjetju so kmalu dobili zaposlitev sorodniki in slovenski rojaki, ki živijo v Kanadi. V zahvalo za veliki doprinos mestu Toronto je mestna oblast po njem poimenovala eno od ulic.
Jože Kastelic je bil zelo veren človek: »Tako me je naučila moja mama,« je bil vedno njegov jedrnat odgovor. Gradil in zgradil je veliko cerkva ter tudi slovensko Cerkev vedno finančno močno podpiral. Na njegovo pobudo in njegova velika donatorska sredstva je slovenska skupnost v Torontu zgradila dom za ostarele rojake, v katerem je tudi sam preživel zadnje leto svojega življenja.
Med mnogimi drugimi priznanji je ob 50. obletnici kraljevanja Elizabete II. leta 2001 tudi od nje prejel odlikovanje, ki ga Kanada podeljuje zaslužnim državljanom. Ne samo to, prejel je toliko odlikovanj, da mi števila nikoli ni znal povedati: »Jih ne štejem,« mi je vedno odvrnil: »Saj sem jih sam nekajkrat preplačal.« Najbolj ponosen je bil na papeško odlikovanje svetega Gregorja Velikega, s katerim ga je leta 2003 odlikoval papež Janez Pavel II.
To niso bila odlikovanja zato, ker je s tujim denarjem storil nekaj dobrega, pač pa zato, ker je s svojim denarjem pomagal slovenskim društvom v Kanadi in po celem svetu, pomagal je ohranjati slovenski jezik, kulturo in vero, ki mu je bila, kot mi je dostikrat rekel, luč na poti v temi, potem ko je moral zapustiti dom in svoje najdražje: »Le v molitvi in pismih sem lahko ostal povezan z njimi, zato sem Bogu in Materi božji v zahvalo pomagal graditi božje hrame povsod, kjer sem videl potrebo. Postal sem človek, ki mu je bilo dano, da je z lastno voljo in z božjo pomočjo ustvarjal in dajal. Ker sem imel,« so bile njegove skromne besede ob številnih čestitkah, ki jih je prejemal.
Ko sem ga obiskal na infekcijskem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani, me je počakal ob bolniški postelji, oblečen v preveliko in napol raztrgano bolniško srajco. Ni se pritoževal. In takrat sem ponovno videl v njem veličino in skromnost. Zame je bil vedno Slovenec, ki nikoli ni pozabil, da je kljub svojemu bogastvu samo človek, enak med enakimi.
In v tem trenutku se sprašujem, koliko je takih Slovencev v domovini. Če samo pomislim na naše politike ali tajkune, ki se šopirijo s tujim perjem, če seštejem oropana podjetja, je število majhno. A nekaj je vseeno takih, torej je iskrica poštenja in delavnosti še tli med nami, le plamen mora zagoreti. Boli me, ko vidim, kako brezsrčni so slovenski gradbeni tajkuni. Ko je Jože opazoval našo situacijo, ko se je vsako leto večkrat vrnil v domovino, je rekel, da če bi v Kanadi zamudil le dan za plačilo, bi postal ne kredibilen in bi ostal brez nadaljnjih naročil. Prav tako bi za vedno izgubil podjetje in zaupanje vseh bank.
Zato mora, sedaj že pokojni Jože Kastelic, postati zgled vsem slovenskim gospodarstvenikom, ki v veliki večini na nepošten način kopičijo bogastvo in ga odnašajo v tuje dežele. Medtem ko je on del svojega kapitala prinesel nazaj v Slovenijo, predvsem zato, da je lahko tudi nam pomagal obnavljati zapuščene ali porušene cerkvene objekte, postavljati spominska obeležja žrtvam druge svetovne vojne in zaživeti drugim ustanovam, lahko sedaj gledamo, kako Slovenci nosijo denar, a po večini ukraden, v tujino. Upam, da bo nova vlada ustvarila moralna načela skromnosti in poštenosti, kajti brez tega je zastonj govoriti o trajnostnem razvoju Slovenije in sveta. In srčno upam, da bo duh poštenega in uspešnega podjetnika Jožeta Kastelica živel še naprej med Slovenci v domovini in tujini, saj naj nam je res lahko v vsem zgled.
