Marjan BuničMarjan Bunič
Jakob ČukJakob Čuk
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Jure Sešek (foto: Mirjam Judež)
Jure Sešek

Dajmo naši!

Slovenija | 14.09.2011, 13:24

Konec poletja je poln prvenstev. Evropsko v tem, svetovno v onem, ligaška tekmovanja stopajo na bogato jesensko pot, kvalifikacije za prihajajoča odločilna tekmovanja so v teku. Navijaški dresi nestrpno čakajo na gnečo, navijači zahtevajo zmage. In tu, pri njihovih (ali naših, če hočete) zahtevah, bi se danes ustavil moj komentar.

Se spomnite hvalospevov selektorju Keku 19. novembra 2009? Se spomnite Maribora in Dedičevega gola proti Rusiji? Z njim smo odprli vrata Južnoafriške republike in rekli: „Svetovno prvenstvo, prihajamo!“ „Keka za predsednika!“, je bilo slišati, „Ponosni smo na naše Kekce in kralja Matjaža!“ je sporočal eden izmed zapisov na spletnih forumih.

Danes je drugače. Kot bi ne šlo več za isto stvar, za isto reprezentanco. Pa ne mislim na menjave med nogometaši ali njihovo drugačno podobo. Mislim na navijače, ki ob neuspehih pozabijo na zvestobo, nabrusijo jezike in peresa in obtožujejo vsevprek za morebitne poraze. Državna reprezentanca potrebuje navijače, ki ji stojijo ob strani tudi takrat, ko ji ne gre. No, vsaj meni se zdi tako.

Zelo svež primer so košarkarji, ki so na pripravljalnih tekmah dvigovali samozavest ljubiteljev košarke in z uspehi na turnirjih vzbujali apetit po kolajni. „Bravo, Maljković, care!“ „Končno imamo pravega selektorja, ki bo ukrotil naše in v eno zgnetel naše izvrstne posameznike.“ „Končno, bravo!“ Prišla je Rusija, nesrečen poraz za točko, pa Grčija in Makedonija … Gostilniški selektorji so vnaprej vedeli kako se bo izteklo. Seveda! Tam napačna menjava igralca, tu nepotrebna reakcija selektorja … „Kdo neki ga je postavil na selektorsko mesto?“ „Pa kakšen Maljković, lepo vas prosim ...“, so navdušenje prelevili v gnev. Še dobro, da so včeraj prek Finske prišli med najboljših osem, sicer …

Je prav vedno zahtevati zmago? Smo na reprezentanco in domačo zastavo res ponosni le takrat, ko zmaguje? Dejstvo, da je naš športni bazen veliko manjši od bazena v katerem lahko zajemajo športne in drugačne velesile, nam pride prav le ob zmagah, kolajnah in odmevnih mestih. Takrat rečemo: „Fant, dobri smo! Zmagujemo, pa le dva milijona nas je.“ Ko se v boju z velesilo ne izide pa: „Mah, slabo jim je šlo! Saj sem vedel, ne morejo tako!“ Ja, še ena razlika se nam rada zgodi: ko zmagujemo - „smo“, ko izgubljajo - „so“. Ne, reprezentanca je vedno naša in prav je, da nam srce bije za Slovenijo tudi, ko izpade pred našimi željami in pred mnenji strokovnjakov.

Zgodilo se je že (v Afriki in Južni Ameriki), da so navijači v poražence, po prvenstvu, namerili pištolo in tako obračunali s tistimi, ki bi morali zmagati, pa niso.

Zapletena so razmerja med športniki, novinarji, navijači. Pri nas v zadnjem času za jezo skrbijo nogometaši, ki se izogibajo dajanju izjav po tekmi. Menda kršijo tudi pravila mednarodne zveze, ki zapovedujejo, da se morajo nogometaši po tekmi srečati s predstavniki sedme sile. Gre za drugo plat prej povedanega. Ko zmagujejo so širokogrudni s svojimi izjavami in pogledi na to in ono. Ko jim ne gre, in ko navijači izžvižgajo domačo vrsto doma … Takrat se zavijejo v molk in ne dajejo izjav. Tudi tu je prav izreči kritiko in športnikom povedati: vaši navijači smo. Tudi kadar izrečemo upravičeno in, upam, dobronamerno kritiko. Naj se nogometaši ob žvižgu nezadovoljnega navijača spomnijo na to, da je morda eden tistih, ki je v času svetovnega prvenstva vzel kredit, da je lahko potoval z njimi in z glasno podporo predstavljal „dvanajstega igralca“.

Za vzajemno spoštovanje in zaupanje gre. Reprezentanca pač ni hec, pa četudi se ji nekateri zvezdniki zaradi denarja raje odpovedo. Kot je nedavno dejal legendarni Dušan Hauptman: „Nobenega razloga, razen zdravja, ni, da bi športnik lahko odpovedal sodelovanje v reprezentanci. Nobenega opravičila ni!“ Ko bo reprezentanca postala sveta (tako športnikom, kot navijačem) lahko pričakujemo tudi izvrstne izide. Seveda, manjkata nam tudi bogata tradicija, pa močna klubska pripadnost. Vse to je v mnogih državah Evrope na moč prisotno in zelo razvito. Vzgojiti kulturnega navijača je gotovo proces, vzgojiti reprezentanci pripadnega športnika, tudi!

Ko smo ravno pri kulturnih navijačih. Če želite otroke podučiti o kletvicah iz daljne in bližnje okolice, jih peljite na kako nogometno tekmo. Lahko je reprezentančna, še bolje pa bo, če bo klubska. Poglejte kje so najbolj zagreti navijači, skušajte sesti v njihovo bližino, pa bo. Tečaj steče sam od sebe. Vrela kri in nebrzdane reakcije pač sodijo ob nogometno zelenico. Zdi se, da že dolgo hodijo drug ob drugem. Pa tu ne mislim le na podivjane Viole in prav takšne Green Dragonse. Ne, tudi med posamezniki je velik tovrstni potencial.

Spoznavam, da so teme, povezane s športom in navijači, prepletene med seboj in, da jih je veliko. Rad bi le poudaril, da je prav biti Slovenec tudi takrat, ko reprezentanci ne gre in, da je prav biti reprezentant, tudi če med pripravami izpade kak klubski dolar. Reprezentanca je čast! In še nekaj: vsaka reprezentanca, ne le nogometna. Še športniki se hudujejo, da je pri ljudeh nekaj vreden le nogomet … Z nedavnega atletskega svetovnega prvenstva je prišla misel naše kandidatke za odličje: „Nekaj vreden je le nogomet!“ Ja, denar odhaja tja. Največ se ga verjetno res vrti med nogometnimi vrati. In ni kaj, denar je sveta vladar, tudi v športu. Pa ga imamo! Krivca za vse. Ne, tokrat se moj komentar ne bo končal s cekini, ampak s skoki: „Kdor ne skače, ni Sloven'c! Hej hej hej … „ Srečno košarkarjem jutri, odbojkarjem v nadaljevanju, televadcem prav kmalu in vsem ostalim tudi. Naši ste! S kolajnami ali brez njih.

Slovenija, Naš pogled
Gostiteljica razstave v Bruslju je bila Romana Tomc (photo: Daina Le Lardic) Gostiteljica razstave v Bruslju je bila Romana Tomc (photo: Daina Le Lardic)

Bruseljski odmevi na brezno pod Macesnovo gorico

Razstava 3450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin, ki je do 10. maja na ogled v Zavodu sv. Stanislava, je v angleški verziji nagovorila tudi obiskovalce Evropskega parlamenta v ...

Mihaela Terkov (photo: Maja Morela) Mihaela Terkov (photo: Maja Morela)

In kako diši ljubezen ...

S tokratno gostjo, profesorico biologije na Gimnaziji in veterinarski šoli v Ljubljani, Mihaelo Terkov smo se pogovarjali o pomenu sočutja do starejših. Kot prostovoljka pri Hospicu se je odločila ...

Naslovnica knjige V postelji s sovražnikom (photo: ) Naslovnica knjige V postelji s sovražnikom (photo: )

Živela sem z romantičnim narcisom

Vse, kar si je Petra Strelec želela, je bila ljubezen, spoštovanje, nežnost in varnost. Vse tisto torej, kar ji je manjkalo v zgodnjem otroštvu, je iskala v moškem. Tega ni našla. V času ...