Je lahko 1. september tudi vesel dan?

Slovenija | 02.09.2011, 14:50

Zakaj za uvod tega komentarja tedna tako vprašanje? 1. september je datum, ob katerem, brez dvoma, večina pomisli na začetek šolskega leta - otroci, starši, dedki in babice, sploh pa vsi tisti, ki so kakorkoli povezani s pedagoškim procesom. Zanimivo bi bilo ugotavljati, koliko teh se 1. septembra veseli. In še bolj zanimivo bi bilo izvedeti, katere so tiste izobraževalne ustanove, ki jih otroci in mladostniki radi obiskujejo, učitelji in vzgojitelji pa v njih radi delajo.

Prepričan sem, da so to tiste šole, ki imajo poleg izobraževalnega tudi vzgojno poslanstvo, pa ne samo na papirju. Tiste, kjer v vzgojnem načrtu ni ločenosti med časom za učenje in časom za vzgojo. Tiste, ki sledijo ideji, ki jo je zapisal že blaženi Anton Martin Slomšek: "Šolski učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, ako je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil; kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robato!"

Takih šol pa je, po mojem globokem prepričanju, v Sloveniji bore malo. Prav zato tudi menim, da je malo učencev in dijakov, ki se 1. septembra veselijo. Kaj je narobe z našim šolskim sistemom? Ogromno razprav je že bilo na to temo, zato jih v tem komentarju ne bom ponovno odpiral. Mnenja so različna. Sam menim, da se je stanje v slovenskem šolstvu v zadnjih dvajsetih letih drastično poslabšalo. Odgovornost za to lahko pripišemo tistim, ki so v času po osamosvojitvi sprejemali odločitve na tem področju.

Se še spomnite ministra za šolstvo z najdaljšim stažem, člana Liberalne Demokracije Slovenije, ki je to funkcijo opravljal polnih sedem let – od leta 1992 do leta 1999? To so bila najbolj občutljiva leta naše mlade države. Leta, ko je bilo potrebno ustvarjati in spreminjati, vendar z modrostjo. Te pa ta gospod žal ni imel. Še danes me zmrazi, ko se spomnim, s kako enostavnim "da" je v nekem intervjuju odgovoril na vprašanje: "Ste za legalizacijo marihuane in prostitucije?" Kako naj bo človek s takim mišljenjem na čelu ministrstva, ki skrbi za izobraževanje in vzgojo otrok in mladine? Tudi vsi ukrepi v času njegovega ministrovanja so bili zelo liberalni. Kam so nas pripeljali, najbolj občutimo tisti, ki opravljamo pedagoški poklic. So pa posledice njegovega vodenja tega resorja in nasploh vladanja liberalnih demokratov danes vidne v vseh segmentih naše družbe.

Ste si ob osamosvojitvi Slovenije lahko predstavljali, da bodo morale osnovne šole imeti varnostnike? Da bodo učitelji ogroženi in ustrahovani od svojih učencev? Da bo alkohol med mladostniki nekaj samoumevnega? Da bodo šole primeren prostor za preprodajo drog?

Zanimivo, da pristaši te iste politične opcije tudi danes, kljub vidnim katastrofalnim posledicam, zagovarjajo liberalno vzgojo in nam prodajajo svoje liberalno-kapitalistične nazore o morali. Človek bi pomislil, da so malo "trčeni". Pa niso. Le svobodo si predstavljajo nekoliko drugače. V svoji zaslepljenosti so celo prepričani, da jo prav oni vidijo v pravi luči. Žal prave Luči, tiste, pisane z veliko začetnico, niso nikoli spoznali. Je pa ta potrebna, tudi takrat, ko se oblikuje vzgojno-izobraževalni proces. Če je prisoten Sveti Duh, če je temelj vzgojnega načrta Kristus, največji Učitelj, potem se za uspeh ni treba bati.

Nekateri se gotovo spomnite žolčnih filozofskih razprav ob ustanavljanju katoliških izobraževalnih ustanov, pa naj je šlo za vrtce, osnovne šole, gimnazije ali katoliško univerzo. Deževala so topoumna vprašanja, kot na primer: "Ali lahko katoliška šola izpolnjuje cilje izobraževanja po slovenskih predpisih?" Namesto tega bi lahko ti veleumi kritično ocenili, če morda katoliške šole ne nudijo boljšo izobrazbo, predvsem pa boljši osebnostni razvoj učencev, v primerjavi z ostalimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami pri nas. Ampak žal je v Sloveniji še veliko takih, ki dobijo "izpuščaje", čim zaslišijo pridevnik "katoliški". In od takih racionalnega razmišljanja seveda ni moč pričakovati. Bognedaj, da bi jim citirali blaženega Antona Martina Slomška, ki je zapisal: "Šola brez Cerkve je ledenici podobna, v kateri prave svetlobe in nobene toplote ni". Hvaležen sem vsem, ki so na tak ali drugačen način sodelovali pri ustanavljanju katoliških šol. Šol, ki poleg izobraževanja s svojim vzgojnim poslanstvom dajejo upanje, da bo Slovenija še kdaj dežela ljudi s pravimi vrednotami.

Dokler se ne bomo zavedali, da je prihodnost vsakega naroda odvisna od tega, kakšna je vzgoja mladih, dokler bodo o vzgoji v šolah odločali tisti, ki verjamejo zgolj v denar, se bo slovenski narod dušil v neetičnih ravnanjih, ki smo jim vsakodnevno priča.

Pogosto slišimo, da je naša družba razdeljena. Res je. In težko jo bo združiti, težko jo bo povezati, dokler imamo tako različne poglede na vrednote in na tako pomembno stvar, kot je vzgoja otrok.

Če se vrnem na vprašanje iz uvoda: "Je lahko 1. september tudi vesel dan?". Lahko, če je šola prijazna in če v njej izobraževanje ni popolnoma izrinilo vzgojo. Če so modrost, poštenost in ljubezen močnejši od liberalno-kapitalističnih vrednot. Daj Bog, da bi to spoznali tudi tisti, ki imajo vzvode slovenskega šolstva v svojih rokah.

Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas.