Tadej Sadar
Vam zveni znano, če rečem: „Konec sveta.“?
Naslednji je napovedan za 21. december prihodnje leto. Po desetih minutah in nekaj klikih na spletne strani, postane jasno, da gre za še eno v vrsti apokaliptičnih prerokb, ki se naslonijo na kakšno dejstvo, v tem primeru na koledar starodavnih Mayev, in čakajo na.. ne, zmotili ste se, ne čakajo na konec sveta, čakajo na zaslužek, ki je, seveda, premo sorazmeren s strahom.
Se imamo prihodnje leto res česa bati? Nič od tistega, pred čemer nas strašijo, se se bo zgodilo, ker je skregano z osnovami fizike in astronomije, kljub temu pa se bojim, da se nekaj vendarle bo zgodilo. Menim, da se način življenja, kot ga živimo danes, približuje koncu, slutim, da so svetu kot ga poznamo danes, šteti dnevi in verjamem, da bo po tistem, kar se bo zgodilo, česar pa natančno ne more napovedati nihče, življenje teklo naprej, samo malo drugače.
Priznam, tole še meni zveni čudno, ampak tako sem napisal.
Se vam zdi normalno, da je svet zadolžen za 40.000 milijard dolarjev, kar znese skoraj 6.000 dolarjev na prebivalca, tudi tistega, ki toliko denarja ne bo zaslužil v celem svojem življenju?
Se vam zdi normalno, da je nek artikel, samo zato, ker ima posebno znamko, vreden do 1000 krat več, kot je njegova proizvodna cena?
Se vam zdi normalno, da država, ki je zadolžena do vratu, posoja denar drugi državi, ki je še bolj zadolžena?
In se vam zdi, da te nenormalnosti lahko še kar trajajo?
Svetovni dolg po podatkih spletne strani ugledne revije The economist, vsako sekundo naraste za približno 100 tisoč dolarjev. Svetovni dolg je pravzaprav težko razložiti, toda če poenostavim, je to tako; „Miha lahko posodi Janezu, ali pa Peter Manci, svet pa si ne more izposoditi od lune, na primer, lahko pa se zadolži pri svojih prebivalcih. Kako? Iz njihove prihodnosti. Pokojninski skladi, naložbe, varčevanja, vse to je en velik navidezni šparovček, iz katerega si, na zelo, zelo zapleten način, svet izposoja denar.
Kaj bo, ko bomo prišli do konca? Saj verjetno ne mislite tako kot nekateri, da do konca nikoli ne moremo priti. Resnično in iskreno se opravičujem ekonomistom za to poenostavljanje, ampak verjemite mi, da bom presrečen, če me kdo prepriča, da se motim in da svetovna ekonomija ne sloni samo in izključno na poviševanju BDP. Če se motim, potem se tako nimamo česa bati, če pa imam prav, potem bo žal držalo to kar sem razmišljal pred tem; bliža se konec sveta kot ga poznamo.
Pravzaprav se kriza mora zgoditi in to dovolj huda, da bo pometla z nesposobneži, ki jih je na odgovoren položaj spravila tista človeška lastnost, ki zmore ignorirati zdravo pamet.
Kdo je danes uspešen, na položaju?
Najpomembnejša je predrznost, suverenost in brezobzirnost, temu pa takoj sledi pripravljenost pomagati si z vsemi sredstvi, ki služijo cilju.
To je agenda današnjega človeka in ta nas je pripeljala v čas nepremičninskih, borznih in naftnih balonov... Toda tisto kar mora zares počiti, je balon napuha. Všeč mi je simbolika stolpa v Babilonu... Ko je človek dovolj oddaljen od zemlje in misli, da je ne potrebuje več, ker, saj veste, mleko pride iz mlekarn, solata pa raste na polici v trgovini... Takšen človek pozabi tudi na zdravo, kmečko pamet, namreč, da lahko daš toliko v usta, kolikor lahko potem poješ.
Ob koncu bi rad z vami delil še vizijo dneva potem, ko se bo zgodilo tisto, česar nihče ne more natančno napovedati.
Nič posebnega, če bomo skesano ugotovili, da se je porušil še en babilonski stolp, če bomo prisebni in trezno ugotovili, da se bo življenje vrtelo naprej, še posebej pa, če bomo znali biti zadovoljni s tem kar smo in s tistim kar imamo.
Upam si celo napovedati, da enkrat za spremembo ne bodo na slabšem tisti, ki imajo malo, višina padca s porušenega stolpa je odvisna od tega, kako visoko je nekdo priplezal.
Pravzaprav je v zraku čutiti željo po koncu teh za dušo vedno bolj izčrpavajočih časov.
Zemlja je naša mati in ker smo na to pozabili, se zdaj vračamo nazaj. Vprašanje je samo, ali se bomo sami spustili na tla, ali pa bomo trmasto vztrajali in čakali, da nas tja trešči realnost.
