Čudno prepričanje
Slovenija
V počitniško, poletnem obdobju smo, zato se mi zdi edino okusno in pošteno do poslušalstva, komentar temu primerno splesti iz vsebin, ki ne vzbujajo negativnih odzivov. Te dni že vreme dela svoje in nam veselih iskric manjka. Konec koncev, zakaj pa bi moralo biti to izjema in ne pravilo? Je kritizirati res tako IN?
Takoj me prešine misel, kako naučeno že razmišljamo. Nezavedno imamo v mislih - kritika je graja, kajne? Saj s kritiko ni povezano nič svetlega. Če se iskreno zazrem vase, se zdrznem ob spoznanju, koliko kritične presoje je vsepovsod. Ljudje se med seboj ocenjujemo v pomanjkljivostih, skoraj pri vsem najprej najdemo in vidimo tisto, kar nam ni všeč, nas moti. Šele potem, če sploh, smo pripravljeni priznati tudi všečne nam plati. Velikokrat pa do tega sploh ne pride. Saj ni potrebe, če je dobro, zakaj bi pa to izpostavljali. Naj se pač tako nadaljuje. Pozabljamo, da spodbuda hrani dobro. Pohvala lahko rodi še uspešnejše delo, nasmeh osrečuje, celo prežene slabo voljo. Nič koliko je tovrstnih primerov. In koliko teh ste danes naredili tudi sami? Koga pohvalili, se mu iskreno zazrli v oči in ga vprašali po počutju in tako naprej? So danes naše izrečene besede gradile ali rušile? Kaj pa naši odzivi, smo se ujeli v razburjanju in opominjanju ali smo z razumevanjem sprejeli dejanja drugih, čeprav nam ta niso bili najbolj „povšeči“ in bi mi naredili drugače? Zakaj večkrat ne najdemo volje ali energije za neutrudno sejanje takšnih drobnih semen spodbud? Od koga nam je dano to čudno prepričanje, da dobrega ni vredno gojiti, da se dobro zgodi samo po sebi. Negativno je treba izpostavljati in ga z opažanjem izkoreninjati. Toda žal se ta račun ne izide vedno.
Ste že kdaj opazili, kako skoraj brez zanimanja spremljamo, poslušamo nekoga, ki v zanosu opisuje prijetno? In koliko večja je pozornost pri dogodkih, ki so povezani z nesrečami, s škodo?
Po določenem obdobju sem tako mimogrede, ob gospodinjskem delu, včeraj gledala sklep oddaje, v kateri sta bili ob začetnih novicah takšnih in drugačnih pretresov ob sklepu tudi zgodbi z dobrim prizvokom. Zgodbi iz življenja, o ljudeh, ki gredo uspešno svojo pot in delajo koristne stvari. Pa veste, da se mi je zdelo, kot bi v oddajo ne sodili. Prostor v njej sta žal našli samo zaradi prostih minut, ki jih ni bilo moč zapolniti s čim bolj „črnim“, ker politika pač dopustuje. Pretresljivo kaj, kam smo prišli. Nas res ne zanimajo več takšne vsakdanje zgodbe? Ne govorim, da smo kar povprek takšni in mislimo podobno, govorim o splošnem vtisu. Je vaš drugačen? Presrečna bi bila, če se motim.
Lahko se bomo prepričali na konkretnem primeru. Prav danes je na svetovno srečanje mladih v Madrid odpotovala velika skupina mladih slovenskih romarjev. Okrog 800 jih je. Precejšnje število, ki si gotovo zasluži pozornost, ne samo danes in morda še enkrat vmes, ko bodo že v Madridu, ampak vse dni. To so mladi, polni upanja, veselih sporočil, to so nosilci naše skupne prihodnosti. Koga bodo na primer zanimala predavanja, nagovori škofov, ki romata z njimi in bosta imela kateheze za mlade, koga od delavcev sedme sile bo zanimala odprtost španskih družin za sprejem teh mladih, ki jih ne poznajo, pa vendar so jih z zaupanjem povabili v svoje domove. Bo kdo z veseljem poročal o veri, o zaupanju mladih v papeža, v Cerkev?
Kmalu bomo videli, kakšna bo govorica medijev v poročanju o tem, lahko rečemo, za ves svet pomembnem dogodku. Razsežnosti tovrstnih srečevanj mladih z vsega sveta so neizmerljive. Koristi se odražajo še leta, če ne dlje. So pa nujna, da v tej, s kritiko in „črnoglednostjo“ prežeti stvarnosti, dobro pretehta slabo.
Bilo bi prelepo, če bi zapisane ali izgovorjene besede našega časa imele večinoma pozitiven prizvok. Vendar je to žal iluzija, danes še. Morda bo pa v prihodnje drugače. Če bom danes spremenila svoje stališče, bo jutri to storil še kdo drug in naslednjič spet tretji, nas bo vse več. Kmalu večina.
V tej smeri smo imeli zadnje tedne kar nekaj sogovornikov v različnih radijskih oddajah. Besed spodbud je dovolj. Ali jih slišimo, je pa druga pesem. Koliko od predlaganih boljših vzorcev našega mišljenja in odzivanja znamo ali zmoremo takoj vnesti v svoj vsakdan?
Enkrat je treba začeti.
