Javni poziv ZNP k zavrnitvi predloga zakona o medijih

Slovenija | 14.07.2011, 10:03

Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) je na poslanke in poslance, predsednika vlade in v. d. ministra za kulturo Boštjana Žekša naslovilo javni poziv v katerem pozivajo k zavrnitvi zakona o medijih. Prepričani so, da je „predlagani zakon napad na medijsko svobodo in novinarsko avtonomijo in je v nekaterih poglavjih prav toliko sporen kot madžarski medijski zakon, ki ga je sprejela vlada Viktorja Orbana.“

Javni poziv ZNP objavljamo v celoti:

Vnovič pozivamo predsednika vlade Boruta Pahorja, da umakne predlog zakona o medijih, ki ga je vlada v državni zbor poslala 2. junija letos. Pozivamo v. d. ministra za kulturo dr. Boštjana Žekša, da zakona, ki mu ga je prepustila njegova predhodnica Majda Širca, ne zagovarja pred poslanci. Pozivamo tudi vse poslanke in poslance Državnega zbora, da zakona o medijih v predlagani obliki ne podprejo in ga v celoti zavrnejo. Predlagani zakon je napad na medijsko svobodo in novinarsko avtonomijo in je v nekaterih poglavjih prav toliko sporen kot madžarski medijski zakon, ki ga je sprejela vlada Viktorja Orbana.

Združenje novinarjev in publicistov predlog zakona o medijih zavrača iz več razlogov. Dva glavna razloga smo predstavili na javni predstavitvi mnenj 29. junija v Državnem zboru. Najbolj nasprotujemo ustanovitvi in vlogi Sveta za medije, preko katerega želi aktualna oblast nadzirati medije. Zavračamo, da domnevno strokovni organ, ki ga imenuje parlament z navadno večino, razpravlja o novinarski etiki ter imenuje člane novinarskih častnih razsodišč. Drugi glavni razlog za naše nasprotovanje predlaganemu zakonu so določbe o statusu samostojnega novinarja, saj zavračamo, da bi na pridobitev tega statusa vplivale katera koli organizacija ali novinarsko častno razsodišče.

Prvi razlog za zavrnitev: Svet za medije, ki spominja na madžarski organ

Menimo, da ne potrebujemo organa, kot je Svet za medije. O smiselnosti takega organa je podvomil tudi dr. Jurij Žurej, prvotni pisec tega zakona, v intervjuju v Delu 6. junija 2011. Za združenje je povsem nesprejemljivo, da bi organ, ki ga imenuje državni zbor z navadno večino, spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, ker je to naloga novinarskih strokovnih organizacij, ne pa države ali njene podaljšane roke. Popolnoma nesprejemljivo pa je tudi, da bi tak organ predlagal zunanje predstavnike novinarskih častnih razsodišč, saj država v častnih razsodiščih novinarstva nima kaj iskati. Gre za napad na svobodo tiska in novinarsko avtonomijo brez primere v EU, česa takega si ni upal privoščiti niti madžarski premier Viktor Orban, ki si je prav tako omislil sporni svet za medije. Ta določba je dokaz, da je predlagani medijski zakon celo slabši in bolj avtoritaren od madžarskega močno javno in mednarodno kritiziranega zakona. V nadaljevanju 95. člen takemu organu daje celo pravico do predhodnega mnenja glede koncentracije v medijih, kar je spet dodatno poseganje države v svobodo tiska. Gre tudi za poseg v pristojnosti Urada za varstvo konkurence.

Pristojnosti Sveta za medije zelo spominjajo na madžarski medijski svet, ki so ga zelo kritizirali v mednarodnih in strokovnih krogih. Madžarski svet za medije ima pet članov, voli ga parlament z dvotretjinsko večino navzočih, predsednika sveta imenuje predsednik vlade. Slovenski svet bi sestavljalo sedem članov, ki bi predsednika izvolili sami, člane pa bi imenoval in razreševal državni zbor z večino glasov navzočih poslancev, kar je precej manjše število kot na Madžarskem. Mandat članov madžarskega sveta je devet let, slovenskega bi bil pet let z možnostjo ponovitve mandata. Člani madžarskega sveta so lahko vsi, ki imajo volilno pravico in niso bili kaznovani, zahteva se vsaj višješolska izobrazba ter izkušnje pri delu v medijih. V slovenski medijski svet pa so lahko imenovani »le ugledni strokovnjaki z medijskega področja, novinarstva, komunikologije in informatike, avdiovizualne kulture, prava ali ekonomije oziroma osebe z večletnimi izkušnjami na vodilnih ali vodstvenih položajih v medijih«. Stopnja izobrazbe očitno ni določena, podobno kot ta pogoj ni veljal za tako imenovano skupino ekspertov, ki je pripravljala medijski zakon, v kateri so sedeli tudi ljudje z zgolj srednješolsko izobrazbo. Po predlogu Majde Širca člani sveta ne bi mogli biti funkcionarji, poslanci in člani vodstev političnih strank, osebe, zaposlene v medijih, njihovi lastniki in tisti, ki so lahko kakorkoli v koliziji interesov. Madžarski zakon sicer teh omejitev ne pozna, razen za predsednika sveta. Težko pa je trditi, da bi bil slovenski medijski svet bolj neodvisen od politike, saj bi bil imenovan celo z manjšo večino poslanskih glasov kot madžarski.

Madžarski svet lahko sprejema administrativne ukrepe in izreka globe; nadzira tiskane in elektronske medije; lahko zahteva podatke vseh vrst in formatov od izdajateljev in tudi drugih oseb, ki so povezani z izdajatelji; lahko tudi sodeluje v sporih z izdajatelji, če tako zahteva eden od izdajateljev; upravlja medijski sklad, ki je namenjen uresničevanju javnega interesa na področju medijev in avdiovizualne kulture; nadzira delovanje medijskega inštituta (organa v okviru neodvisnega regulatorja, ki zagotavlja pomoč svetu za medije). Slovenski svet sicer ne bi imel represivnih pristojnosti, vendar pa bi drugače posegal v novinarsko avtonomijo, denimo da bi spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, delovanje stalnih poravnalnih odborov (pri medijskih hišah) in predlagal zunanje predstavnike novinarskih častnih razsodišč; ta razsodišča pa bi lahko z obsodbo novinarja prikrajšala za status samostojnega novinarja.

Poleg tega naj bi ta svet med drugim pripravljal raziskavo medijskega pluralizma, strategijo razvoja medijskega prostora, oblikoval smernice in strategije na področju razvoja medijev in celo izdajal predhodna mnenja za stranke v postopku pri koncentracijah v medijih. Pred izdajo predhodnega mnenja bi opravil test javnega interesa in raziskal pluralizem lastništva v medijih, pluralizem medijskih tipov in žanrov, politični pluralizem (enakopravno in raznoliko predstavljanje in izražanje različnih političnih in ideoloških skupin v medijih), kulturni in geografski pluralizem. Tudi slovenski medijski svet bi torej nadziral vsebine v medijih; čeprav njegovo mnenje ne bi bilo obvezujoče, bi se lahko nanj sklicevalo ministrstvo pri svojih odločitvah.

Drugi razlog za zavrnitev: protiustavna določba o častnem razsodišču

Sporne so tudi določbe, ki po mnenju ministrstva krepijo novinarsko avtonomijo, v resnici pa jo omejujejo. Po novem novinar ne bo dobil statusa samostojnega novinarja, če je bil v zadnjih treh letih obsojen na novinarskem častnem razsodišču. Častno razsodišče je etični, vrednostni organ in ne sodišče. Častno razsodišče ne obsoja, ampak razsoja, uči, podučuje in v skladu z etičnim kodeksom in profesionalnimi standardi usmerja delovanje novinarjev. Presoja častnega razsodišča po veljavni ureditvi nikomur ne jemlje pravice do opravljanja novinarskega poklica. V pravni državi je za to pristojno edino sodišče. Novinarsko častno razsodišče razsoja tudi o novinarjih, ki sploh niso člani društva ali sindikata, ki sta njegova ustanovitelja, celo o članih Združenja novinarjev in publicistov, ki imajo svoje častno razsodišče. Velikokrat je slišati očitke, da novinarsko častno razsodišče razsoja subjektivno in sporno. Tudi pritožba (revizija postopka) je omejena na dobro voljo razsodišča, ki jo lahko dopusti ali zavrne. Dokler taka razsodba nima pravnih posledic, se večina novinarjev zaradi morebitne obsodbe ne vznemirja. Po novem zakonu pa bi imela pravne posledice, saj v tem primeru ne bodo dobili statusa, hkrati pa taisti zakon ne omogoča sodnega varstva za novinarje, ki se ne strinjajo z razsodbo. Zato je taka določba v nasprotju z ustavo.

Temu v svojem mnenju pritrjuje tudi ugledni pravnik dr. Rajko Pirnat, nekdanji dekan ljubljanske pravne fakultete, ki je na naše vprašanje odgovoril: »Mislim, da je ta določba neustavna iz kar precej razlogov:

1. Najprej zato, ker ne določa jasno, za katero novinarsko častno razsodišče gre, pri kateri organizaciji ali več organizacijah, kakšne pogoje mora izpolnjevati in kaj v tej zvezi pomeni izraz »obsojen« – glede tega je v nasprotju z 2. členom ustave (pravna država) v delu, kjer zahteva ta člen jasnost in določnost predpisov.

2. Neskladen je z drugim členom tudi zato, ker je nesorazmeren, saj v bistvu uveljavlja zelo hud ukrep (prepoved opravljanja poklica) zaradi kršitve, ki je lahko malenkostna, vendar je zaradi nje novinar bil »obsojen« na novinarskem častnem razsodišču; tak hudi ukrep bi lahko bil povezan kvečjemu s pravnimi posledicami pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, storjeno pri opravljanju novinarskega poklica, pa še to le v hujših primerih.

3. Kot pravilno ugotavljate, ta ureditev tudi ne omogoča ustreznih procesnih pravic, ki jih ustava zagotavlja pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih pravnih ali fizičnih oseb, saj zakon z ničimer ne ureja častnega razsodišča, načina zagotavljanja njegove nepristranskosti, njegovega postopka odločanja in sodnega varstva zoper njegove odločitve; kot navajate, so ta razsodišča le organi prostovoljnih stanovskih organizacij in nimajo značaja javnopravnega odločanja, zato ne bi smela imeti pravnih posledic, ki pomenijo hud poseg v pravico do opravljanja poklica; glede na to je ta določba v nasprotju z 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. členom ustave (pravica do pravnega sredstva).

4. V povezavi s 121. členom predloga Zmed-ta določba pomeni tudi kršitev prepovedi povratne veljave zakona iz 155. člena ustave, saj se bodo zahtevani pogoji uporabili za postopke v teku in celo za novinarje, ki že imajo status samostojnega novinarja; s tem bodo vse morebitne ̕obsodbe̕ pred novinarskim razsodiščem do roka pred tremi leti pridobile za nazaj pravni učinek prepovedi opravljanja novinarskega poklica samostojnemu novinarju.«

Podobno sporna je po našem mnenju tudi pravica »reprezentativnih« novinarskih stanovskih organizacij, da dajejo predhodno mnenje o pridobitvi statusa samostojnega novinarja za posameznega prosilca, saj mnogi med njimi sploh niso člani nobene novinarske organizacije. V dosedanji praksi je to pomenilo, da so se morali včlaniti v tako organizacijo, sicer niso dobili njenega priporočila, kar je v nasprotju z ustavno pravico do svobode združevanja in organiziranja; diši pa tudi po korupciji. Vprašljiva je tudi določba, da bi ministrstvo lahko preverjalo, ali je neka novinarska strokovna organizacija reprezentativna, saj je številčnost možno preverjati le z vpogledom v seznam članstva. To pa je sporno tako z vidika varstva osebnih podatkov kot tudi novinarske avtonomije.

Tretji razlog za zavrnitev: nejasne določbe o odgovornem uredniku

Tudi določbe o odgovornemu uredniku prinašajo več težav kot koristi. Že njegovo imenovanje lahko povzroči zaplete, o katerih bo moralo na koncu odločiti sodišče. Če bo uredništvo zavrnilo kandidata za odgovornega urednika, bo moralo poslovodstvo ponoviti postopek z novim kandidatom ali kandidatom po volji uredništva. Če tudi tokrat ne bo dobil soglasja uredništva, ga bo lahko imenovalo v soglasju z nadzorniki oziroma lastnikom, pri čemer ni jasno, ali lahko v tem primeru imenuje prvega, drugega ali celo tretjega kandidata. Odgovorni urednik bo moral napisati uredniški statut, s katerim se bo strinjalo uredništvo; če se ne bo, bo odločil poravnalni svet, sestavljen iz enakega števila predstavnikov uredništva in založnika. Poleg tega bo moral odgovorni urednik napisati pravilnik za objavo in brisanje spletnih komentarjev ter skrbeti za brisanje tistih, ki niso v skladu s pravilnikom. Če ne bo v določenem roku predložil uredniškega statuta ali pravilnika za objavo spletnih komentarjev oziroma poskrbel za brisanje neskladnih s pravilnikom, bo moral izdajatelj medija plačati od 1000 do 10.000 evrov kazni. Žal ni predpisane kazni za primer, če uprava ne imenuje odgovornega urednika več kot 500 dni, kar se dogaja pri Dnevniku.

Četrti razlog za zavrnitev: prekomeren vpliv države na prodajo medijev

Politični poseg v avtonomijo medijev pomeni tudi nova določba o priglasitvi koncentracije v medijih, kjer so prag, po katerem morajo podjetja obvezno priglasiti koncentracijo, spustili na dva milijona evrov preseženega letnega prometa udeleženih podjetij v koncentraciji. Na spornost te določbe je opozoril v. d. direktorja Urada za varstvo konkurence Damjan Matičič, ki se je zavzemal za to, da ta prag ostane 35 milijonov evrov, kakor velja tudi za vsa druga podjetja. Tako bi po novem zakonu morale prijaviti koncentracijo tudi lokalne radijske in televizijske postaje, če bi se združevale oziroma nakupovale, kar jim doslej ni bilo treba. Zato taka določba pomeni povečevanje državnega nadzora nad mediji, saj pred ministrstvom ne bodo varni niti lokalni mediji. Lahko bi se dogajalo, da bodo oblastniki nagajali manjšim medijem, ki so do oblasti preveč kritični. Ker je Matičič temu odločno nasprotoval, mu je po njegovih besedah ministrica Širca grozila s povračilnimi ukrepi nadrejene ministrice Radićeve, ki ga potem v resnici ni imenovala za direktorja urada.

Peti razlog za zavrnitev: politično maščevanje radijski postaji

Podoben poseg države v medijsko svobodo se kaže tudi v nameravani ukinitvi tako imenovane mreže lokalnih radijskih postaj, ki bi privedla do ukinitvi Radia 1, najbolj poslušane komercialne radijske postaje v Sloveniji. Ta ukinitev bi privedla do odpustitve okoli 150 novinarjev, ki delajo za to radijsko postajo. Sporna je tudi zaradi tega, ker je njen direktor Leo Oblak javno opozoril na pritiske prejšnje ministrice Majde Širce in drugih visokih politikov, ki so bili nezadovoljni nad spremljanjem in poročanjem v času referendumov, ki jih je vlada vse po vrsti izgubila. »Javni« interes za ukinitev radijskih mrež, o katerem govori prejšnja ministrica Majda Širca, je zato razumeti predvsem kot politični interes sedanjih in donedavnih vladajočih politikov za discipliniranje lokalnih radijskih postaj. Iz tega razloga tudi podpiramo pobudo Radia 1, ki že zbira podpise državljanov za razpis referenduma, če bo ta zakon sprejet.

Šesti razlog za zavrnitev: da ne boste slovenski Viktorji Orbani?

Na koncu poslanke in poslance vnovič pozivamo, da zavrnejo tak zakon, sicer Slovenijo čaka podobna sramota kot Madžarsko. Če ne bodo takoj umaknili sporne določbe v zakonu, bomo o tem obvestili mednarodno skupnost, posebej pa Evropski parlament, ki je že obveščen o političnih pritiskih na medije in novinarje, ki se dogajajo pod sedanjo vlado. Razlogov za zavrnitev predlaganega medijskega zakona je še več, kot smo jih našteli in utemeljili. Če bo zakon sprejet, bomo pozvali poslance, da zberejo podpise za referendum, volivce pa da zakon zavrnejo.