Biti ali imeti, to je sedaj vprašanje

Naš pogled | 26.07.2011, 18:48

Letošnje poletje ne skopari s temami, ki se jih velja dotakniti v komentarju. Že samo vreme nas vznemirja, saj na vrhuncu poletja človek jopice ne obleče le zato, ker se za ta letni čas to ne spodobi, v resnici pa nas kar dobro zebe in se na terasah in balkončkih brez sramu zavijemo v pisano dekico.

Ker razpored za komentar dobimo že na začetku koledarskega leta, sem se na tokratnega v mislih pripravljala že pred in med dopustom. V zadnjih dneh sem vedela, da bom morala prekiniti dopust od elektronskih frekvence, se priklopiti v realni svet in spremljati, kaj se pravzaprav dogaja. Pa so se teme rojevale sproti. Ko smo bolnega sina vozila vsak drugi dan k zdravnici in nazadnje na infekcijsko kliniko, sem razmišljala o bolezni, ki ne pozna meja, o bolnikih, ki nimajo dopusta, o zdravnicah in zdravnikih, ki so našega malčka tako lepo pregledovali, da bi jim najraje na vse stene napisala ogromen grafit: hvala, carji ste!

Ko sem se vračala iz trgovine, sem bila prepričana, da bom pisala o potrošništvu, ki se tako tiho in pretkano naseli v nas. Vznemirilo me je namreč čakanje v vrsti. Za menoj je bila mamica, ki je v roki držala „babyfon“ in slišalo se je, da v avtu jočeta dva malčka, zato sem jo spustila, a pred mano je bila gospa, ki je hotela unovčiti neke točke. Blagajničarka je morala zapustiti blagajno, prinesti neko zloženko, nato je gospa listala in iskala še en bon in na koncu ugotovila, da ga tokrat ne bo mogla unovčiti. Uf, v meni je kar vrela jeza. A tako pač je. Ujeli smo se past in igramo brezglave igrice. Z vseh koncev kričijo napisi: popusti, totalna razprodaja, kupiš 3, plačaš 2 ... Noro. Saj dandanes komaj kupiš kaj brez slabe vesti in preračunavanja, a to je tako naporno. Vsaj zame.

Miselno otopelost in potrošniško lagodje sem ter ter tja predramijo različni dogodki. Takrat svet iztiri in se prav zato tudi prebudi. Tako se je zgodilo v petek. Norveška – najprej eksplozija bombe v središču prestolnice, nato še strelski napad na otoku Utoya. Panika, strah, sočutje do žrtev, njihovih svojcev in ugibanja, kdo je za tem … Kmalu so dejstva jasna in presenetijo. Pošast iz Osla, kakor so ga poimenovali ljudje, je 32-letni desničarski skrajnež Anders Behring Breivik, ki je pred svojim krvavim pohodom na spletu objavil kar 1500 strani dolg manifest in 12-minutni video posnetek.

Prebujeni smo spoznali, da skrajneži ne živijo nekje daleč in ne pripadajo le islamu, ampak so med nami; da je moč mišljenja brezmejna in da je nor tisti, ki je nekritično prepričan v svoj prav. Taki dogodki kažejo, kako je Zahodni svet, vključno z nami, ranljiv in kako krhek je mir. Zato je skrajni čas, da prebudimo možgane iz globoke narkoze. Tudi Jezus nas vabi k temu, tako kot je nekoč speče učence na vrtu Getemsani: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno."

Namesto, da bi ljudje poglabljali svojo duhovnost, ki vedno prinaša mir in upanje, kopičimo okrog sebe predmete, stvari in z njimi polnimo praznino. Živimo v času, ko je bolj pomembno imeti kot biti in to je narobe, kajti imeti je slabo nadomestilo za duhovno obubožanost. Pa se bomo norosti svojega časa zavedali šele, ko bo mimo? Upam, da že prej. Mogoče že danes. Biti ali imeti - to je sedaj vprašanje.